Danes popoldne odhajam iz Dharamsale. Do Delhija je 12ur nocnega avtobusa, kar enkrat, ko se navadis na indijske razdalje, niti ni tako dalec. V Delhiju ne bom dolgo - dobiti moram karto za vlak proti Kalkuti (vlaki so v Indiji ponavadi kar zasedeni) in upam, da se bom srecal z Lamo Gyalstenom (oktobra je bil v Sloveniji), ki je tudi nekaj dni v Delhiju. Na poti do Kalkute se bom za nekaj dni ustavil v Sikkimu in tam obiskal Tino. 8.aprila pa iz Kalkute preko Bangladesha letim v Hong Kong.

Javnih ucenj Njegove svetosti je bilo pred kaksnim tednom konec in vecina ljudi, ki so bili zaradi tega v Dharamsali je ze odsla, tako da je sedaj bivanje tu dosti bolj sprosceno in umirjeno.

Teh nekaj tedno tule je bilo zelo lepih. Skoraj vsak dan smo uzivali v besedah in prisotnosti Njegove svetosti Dalaj Lame, lepem vremenu in druzenju s prijatelji. Vesel sem bil ponovnega srecanja z ucitelji, se posebaj z Geshe Tenzin Dhargyem, s katerim smo skupaj delali na Kalachakri v Gradcu in ki jenekajkrat obiskal tudi Slovenijo. Za tiste, ki ga poznate: Geshe-la je zdrav, jeseni je bil tri mesece vodja discipline (geko) v Gyurme tantricnem samostanu v juzni Indiji, nato pa je bil nekaj casa v Ameriki.

Na sreco nimam veliko stvari za spakirati, cim vec bom pustil tukaj. Ob tem se spomnim na primerjavo, da je nase zivljenje kot bivanje v hotelu, nase telo kot hotelska soba.

Najprej nekam prides, vse je novo in poisces si sobo, v katero se naselis. Hitro se navadis in navezes na njo. Spoznas nove prijatelje ali srecas stare, morda si s katerim celo delis pojsteljo. Tako hitro minevajo dnevi in noci; zjutraj si poisces zajtrk, opoldne kosilo in zvecer vecerjo. Vmes izpolujes obveznosti, skaces sem in tja, vmes se srecujes z ljudmi in vcasih celo pospravljas sobo. Potem pa pride dan, ko se tvoje bivanje v tem kraju konca. Tistih nekaj stvari, ki jih lahko neses s seboj, vrzes na kup in zbases v ruzak. Soba izgleda prazna in spomnis se, da je bila taka ze, ko si prisel. Nekateri prijatelji so ze odsli pred tabo, sel si se poslovit od njih na avtobusno postajo, danes bodo tisti, ki so se ostali, tebi mahali v slovo in nato naprej ziveli svoje zivljenje brez tebe. Nazadnje se se enkrat ozres po sobi, pogledas ce si kaj pozabil, das ruzak na ramo in se zadnjic zapres vrata za seboj ter gres sam na pot. Vse stvari minejo, in ko so enkrat mimo se ne vrne jo nikoli vec.

Ob tem ti zalost predrami srce, a hkrati se iz tega, ko moras izpustiti in zapustiti vse, rodi zavedanje svobode, radosti in popolne svezine vsakega slehernega trenutka.