Zaenkrat se je bilo zelo prijetno voziti naokoli po Kitajski - ceste so dobre, avtobusi udobni in pokrajina tako lepa, da ti ne pusti spati. Tudi pot od Lijanga do Zhongdiena, prvega tibetanskega mesta na moji poti je bila taksna. Najprej ozke doline, visoki vrhovi in borovci, potem pa visok prelaz in kot da bi nekdo narisal crto se pokrajina spremeni in si ze na tibetanski planoti. Ob cesti in v daljavi se vidijo vasice s tipicnimi tibetanskimi hisami in sem ter tja se ob poti pojavi kaksna stupa.

Cilj potovanja je bil Zhongdien, oziroma Shangri la, kot so mesto preimenovali pred nekaj leti z utemeljitvijo, da je ravno zaradi inspiracije tega kraja v zacetku 20.stol nastal znani roman Izgubljeni horizont (imena avtorja se ne spomnim), ki je s svojo popularnostjo povzrocil mit o Shangri la, obljubljeni dezeli na strehi sveta, kjer se cedita med in mleko. No, se eno mesto v blizini se poteguje za ta naziv in trdijo, da je avtor knjige v resnici bival pri njih.

Po ene petih urah voznje se nam je priblizalo veliko kitajsko mesto, z sirokimi ulicami, velikimi stavbami oblozenimi s keramicnimi ploscicami in modrimi sipami, ogromnimi hoteli in vrstami identicnih hisk, ki so izgledale kot kaksni pocitniski bungalovi. Gledal sem ven in molil, da je to kaksno drugo mesto in da je nas cilj vsaj se ene pol ure voznje naprej. Upanje se je razblinilo v nic, ko je avtobus zapeljal na Zhongdien Bus Station. Prispel sem v Shangri la, oziroma v Shambalo, kot jo tudi imenujejo.

Mesto je bilo ze prej tu, bolj vas. Sedaj se starega dela ga na 20x vecjem ozemlju dotika sodobno kitajsko mesto z mega stavbami v imitaciji tibetanskega sloga, zgrajenih v upanju, da bo Shangri la postala vroca turisticna destinacija, predvsem za domace goste. Ne vem kako je v sezoni, zdajle je skoraj vse prazno, jaz pa zivim v prijetnem hostlu na obrobju mesta. Dokler ne vidis tega v zivo si je res tezko predstavljati te sodobne konstrukcije na 3200 metrov visine tibetanske planote.

Ena dobra stran razvoja in modernizacije je, da povsod lahko kupis sladoled - takega kot ga poznamo mi, kornete, lucke, zogice itd. In se dober je. Tako sem si ob prihodu v mesto privoscil lucko in se sprehodil po ulici, odprt za prve vtise raja na zemlji. V casu, ki ga rabis da hitro pojes sladoled, na slabih 200 metrov siroke ulice, sta mi najbolj padle v oci dve stvari.

Ko sem sel po drugi strani ceste mimo policijske postaje sem zaslisal vpitje in se takoj pridruzil radovedni skupini ljudi, ki je opazovala kaj se dogaja. Iz policijske postaje so trije moski privlekli enega strica in ga sproti se malo brcali in tepli z njegovimi sezutimi cevlji. Zraven pa so policajke v uniformah vpile na njih in jih podile stran. Fantje so se se nekaj casa prerivali na cesti in tistega brez cevljev vlekli stran. Zdelo se mi je, da je fant najbrz prevec popil, povzrocil kaksen incidet, sedaj pa ga kolegi vlecejo domov in na nic nezen nacin mirijo. Lahko pa je bilo kaj drugega. Bili so kitajci, ki jih je tu priblizno polovica od 100.000 ljudi. Ostalo so tibetanci.

Sel sem naprej in cez nekaj metrov na kriziscu sel cez cesto. Na prehodu za pesce je stal lokalni avtobus, kaksen meter pred njegovimi zadnjimi kolesi pa se je motal in obracal pes. Voznik se je obotavljal in pocasi speljeval naprej, najbrz pa tudi ni tocno videl kaj se dogaja pod avtobusom. Nekaj sem ze vpil naj ustavi vendar je bilo prepozno. Avtobus je speljal in se z zadnjimi kolesi zapeljal cez psa. Ko sem prisel do nje je samo se ena noga za kratek cas rahlo trzala in psica je bila mrtva. Recitiral sem nekaj manter, ki so namenjene za primer smrti, potem pa sem se umaknil z ulice v restavracijo, kjer sem lahko iz prvega nadstropja videl truplo in v miru posvetil nekaj molitev za dobrobit bitja, ki je ravnokar izgubilo svoje telo.

Pa se lacen sem bil. Narocil sem cheese macaroni in caj. Cez nekaj casa sem pogledal skozi okno in trupla ni bilo vec. S pogledom sem sledil krvavi sledi in videl voznika avtobusa, ki je krvavo pasje truplo pospravil v zadnji prtljaznik avtobusa. Ne vem, ce je bil isti avtobus, ki je psa povozil. Pomislil sem, no, pa bo imel nekdo dobro vecerjo! Ta ideja se mi je kar gravzala in ravno v tem trenutku mi prinesejo moje sirove makarone, ki pa so v bistvu bili kosi mesa z makaroni zmesani z eno sluzasto stvarjo, najbrz je bil to sir. Sicer jem meso ampak v tej kombinaciji mi jed ni prevec disala.

In ob tem sem pomislil, kaksni predsodki in izkrivljene predstave so tu na delu. Dokler zivimo nam je telo z vsem kar je v njem najbolj dragocena in pomembna stvar na svetu, vecino casa in energije porabimo za njegovo cascenje in udobje. Ko pa se enkrat te iste stvari razlijejo po asfaltu se nam gravzajo! Kaksna dvolicnost. Kitajec, ki je pasje truplo videl kot nekaj slastnega in cudovitega, je imel se najbolj pravilen pogled na stvar, povsem v skladu s tem kako je pasja dusa vsa leta svojega zivljenja dojemala svoje telo. Tezko je videti stvari taksne kot so, mimo svojih predsodkov in predstav. Razmisljanje o tem mi je pomagalo, da sem lahko cenil in pojedel kosilo.

Dobil pa sem obcutek, da je vseeno tole kar malo prevec trpljenja za cisto dezelo.

Danes sem sel do samostana, eno uro hoje iz mesta. Imena se zal ta hip ne spomnim, je pa to samostan Geluk sole tibetanskega budizma, ki ga je ustanovil tretji Dalaj Lama, Sonam Gyatso. Samostan je velik in lep, sestavljen iz vec razlicnih templjev in ob vznozju ga obkroza tibetanska vas. Tudi tu je bila vstopnina, 10 yuanov. Za razliko od prejsnega samostana je tu kar nekaj menihov, nisem pa opazil, da bi kdo studiral in tudi kaksnih obredov ni bilo. Morda nisem bil tam ob pravem casu. Raziskoval sem templje in nekje na vrhu nasel celo Rinpoceja, ki je izgleda duhovni vodja in opat samostana. Dal sem mu skromno daritev in dobil od njega blagoslov. Zal zaradi jezikovnih omejitev kaksen pogovor ni bil mozen. Nasploh se mi zdi, da tu tudi tibetanci govorijo kitajsko. Ali pa ne prepoznam njihovega lokalnega tibetanskega dialekta.

Veliko casa sem porabil za iskanje primernih cevljev, do sem sem prisel v teva sandalih. Koncno sem nasel popoln cevelj, prava velikost, mehkoba, se cena je bila kar v redu. Ampak samo en cevelj! Drugi cevelj v paru je bil za dve stevilki manjsi. Zato sem potem moral sprejeti malo manj popolne cevlje. Tudi cesta naprej je izgleda odprta in trajalo bo dva dni da pridem do Litanga.

Jutri zjutraj grem na pot in zanimivo - ob slovesu od obljubljene dezele Shangri la, ne obcutim nobene posebne zalosti ali izgube.