Skoraj vsi kraji v Tibetu imajo dva imena - tibetanskega in kitajskega. Mesto Dartsedo je bilo po zmagi ljudske osvobodilne armade nad Khampa gverilskimi uporniki preimenovano v Kanding, kar v kitajscini pomeni zmaga nad Khamom. Ze zaradi imena mi ta kraj ni bil simpaticen in si ga nisem zares zelel obiskati. To mesto je upravno sredisce regije in kraj kjer sta bila leta 2002 priprta in na smrt obsojena L.D. in T.D. Rinpoce. Zaradi tega se mi je zdelo primerno, da vseeno pogledam to mesto, pa se zaradi avtobusnih povezav je ravno na poti.

Steven iz prejsnega maila je odsel iz Litanga drugam, tako da sem sem prisel sam, vendar vedno v majhnih popotniskih hotelih srecas druge popotnike in si z njimi delis nekaj ur ali dni zivljenja. Ob nasem hotelu na obrobju mesta je vojasnica in ob mojem prihodu so vojaki vadili korakanje z vzklikanjem.

Bilo je pozno popoldne in sel sem na sprehod po mestu. Videti je veliko upravnih stavb z drzavnim grbom, drugace pa je tipicno kitajsko mesto s pridihom Tibeta. Podcenil sem velikost mesta in se hitro izgubil v stevilnih ulicah. Pocutil sem se podobno kot v Modeni, ko sem sredi noci, po koncu koncerta Pavarotija za tibetanske otroke, ugotovil da nimam pojma, kje nas caka avtobus. Bil sem vodic skupine :(

Hodil sem naokoli in slisal znane vzklike vojakov, ki so prikorakali iz dvorisca ene od uradnih stavb. Hotel sem jim slediti do doma, pa so kar naenkrat izginili. Tako sem se naprej blodil po ulicah, brez zemljevida, imena hotela ali ulice, na ulicah pa so se ze prizgali rdeci utripajoci napisi bordelov. Razveselil sem se vonja razlite kanalizacije po eni od ulic, na njej sem bil ze prej in pot do doma je bila razkrita.

Ko sem prisel do hotela, mladi vojaki se niso spali ampak so se urili v tehniki obvladovanja mnozic z velikimi prozornimi sciti.

Naslednji dan sem se odpravil na sveto goro ob mestu. Bolj hrib, na katerem so budisticni, konfucijski in taoisticni templji. Ze ob vznozju sem naletel na druzbo tibetancev, ki so sedeli na trati in me povabili, da se jim pridruzim na pikniku. Bila sta dva starejsa moza, starejsa teta in dve veseli punci srednjih let. Kmalu sta se nam pridruzila se mlad fant in se ena teta, oba han kitajca. Sedeli smo na nizki travi in na ognju se je kuhal tibetanski caj. To je bil sele zacetek, postregli so z nudli s spinaco, rezanci s cilijem, kruhom, tsampo, jakovim sirom in maslom.

S Tibetanci ti hrane nikoli ne zmanjka, takoj ko spraznis skodelico ti jo nekdo spet napolne in cim imas nekaj casa zaprta usta ze vse skrbi, da nic ne jes. Po ene dveh urah sem se do vrha sit odpravil na goro in jim obljubil, da pridem nazaj na zganje.

Gora ni bila nic posebnega. Na vrhu je bilo veliko borovev in molilnih zastavic. Srecal sem sopihajoce vojake, ki so za kondicijski trening po stopnicah pritekli od vznozja do vrha gore. Kljub pomanjkanju sape so me prijazno pozdravljali.

Hitro sem bil nazaj na pikniku in sledilo je se nekaj ur zganja, mesa, juhe, cesenj, soncnicnih semen in caja. Ko so ljudje sprosceni, z ljudmi ki jim zaupajo, se pogovarjajo o vsemogocem, o Ameriki, vojni v Iraku itd. Kaj dosti pa itak nisem razumel. Mlad fant je znal malenkost anglescine. Kljub jezikovnim oviram sem se pocutil zelo lepo v njihovi druzbi in mislim, da so bili tudi oni mene veseli. Pregnala nas je toca, ki se je vsula iz oblakov in zatekli smo se v bliznjo hiso, kamor nas je prijazno sprejel en mozak. Kasneje smo se pred dezjem skrili se v eno hiso, kjer nam je mlad par postregel s elektricno pecko in cigaretami.

Vreme se je razjasnilo in v mestu sem se poslovil od prijateljev. Na poti do hotela sel pogledat se en samostan. Ko sem prisel do tja, so se menihi ravno zbrali na dvoriscu in vadili cham plese, ki jih bodo izvajali ob obletnici rojstva, razsvetljenja in smrti Bude cez kaksen mesec. Dokler se ni stemnilo sem bil tam in jih opazoval pri plesu, potem pa sem sel proti domu. Tudi na dvoriscu vojasnice so vojaki pridno vadili svoj obredni ples.