Ze spet v Hong Kongu
Po petih mesecih prostracijskih in mandalskih retreatov sem imel sedaj 6 dni prevoznega retreata, v katerem sem naredil ne vem koliko tisoc kilometrov Najprej iz Tsar Tsar-ja do najblizjega vecjega mesta Ganze. Cesta je bolj slaba in ni nobenega javnega prevoza, razen kamijonov, ki obcasno vozijo na tej relaciji. Nekaj ljudi se nabase v kabino, ostali pa sedijo zadaj na svezem zraku in uzivajo v cudovitem razgledu in trenutnih vremenskih pojavih kot so leden mraz, dez in sneg. Enkrat ali dvakrat je zabavno, potem pa si ze kar zelis sedeti na toplem in suhem v voznikovi kabini. Ta voznja je trajala ene 10 ur, vkljucno z casom porabljenim za bujenje voznika in za sedenje v njegovi hisi, medtem ko je pil caj in jedel zajtrk. Na pol poti se nam je kamijon pokvaril in imeli smo sreco, da smo hitro ustopali drugega.
V mestu Ganze sem ze bil, pred petimi meseci, na poti sem zato sem sel le na email, vecerjo in prespal v hotelu na avtobusni postaji, od kjer sem sel naslednje jutro z avtobusom v Kandin (Dartsedo). Tudi tam sem ze bil in vam poslal eno pismo od tam. Takrat mi je vecer pred odhodom fantic iz soseske iz sobe ukradel uro, jaz pa sem opazil prepozno, da bi se dalo karkoli narediti. No, lastnik hotela, mlad kitajec, se je potrudil, sel do otrokovega doma in tam nasel mojo uro, ki je ves ta cas potrpezljivo cakala name. Kandin kot mesto ni nic posebnega, vendar rad pridem tja ravno zaradi njegovega prijetnega malega hotela in dobre hrane, ki jo tam kuhajo (jak burger, pomfri, pica itd…).
Iz Kandina do Chengduja, glavnega mesta province Shichuan je le 6 ur z avtobusom. Pred sestimi leti je to potovanje trajalo dva dni, prek zelo nevarnega gorskega pobocja. Cesta je bila tako slaba in ozka, da so en dan vsi sli lahko gor, drug dan pa samo dol. No potem so naredili tunel in avtocesto, ki vse te gorske tegobe enostavno podvozita. Chengdu je veliko moderno mesto z 8 milijoni prebivalcev. Kaj dosti se nisem razgledoval, ceprav sem moral tam ostati en dan, ker nisem takoj dobil vlak karte za naprej. V mestu je tudi predel kjer je veliko tibetancev. Tam sem se srecal s prijateljema iz Shechena - enden je tibetanec tibetanski menih, drugi pa kitajec tibetanski menih, se svez, menih je postal pred ene desetimi dnevi, ko sem bil tudi jaz se tam. Star je 25 let, prej je bil trgovec v Chengduju. Sedaj je vse to pustil in postal ucenec Gangshar Rinpocheja, enega od rinpochejev iz Shechena.
V Chengduju sta cakala na rinpocheja, da gredo skupaj v Peking, kjer bodo delali na projektu zgraditve sole v okolici Shechena za otroke brez starsev ali iz zelo revnih druzin. Za razliko od ze obstojece sole v Shechenu bo ta sola nudila bolj obsezno izobrazbo, po zgledu Tibetan Childrens Village v Indiji, z 12 letnim studijskim programom, po katerem bodo otroci pripravljeni za nadaljni studij na kitajskih univerzah. Na zacetku bo prostora za ene 100 ljudi. Rinpoche, ki je star sele 25 let, pravi da je dolgo casa razmisljal, kaj je najboljsi nacin kako lahko pomaga okoliskim ljudem in na koncu prisel do ugotovitve, da ne nov tempelj, ne nov samostan, ampak taksna sola. Za sedaj ima le idejo, denar bo poiskusil zbrati pri svojih kitajskih prijateljih in studentih.
Iz iztega vira se financira vecino projektov, ki se odvijajo na podrocju, ki sem ga obiskal. In teh je veliko. Skoraj v vsakem samostanu gradijo nekaj novega. Pred 20 leti so na hitro ponovno zgradili porusene samostane, sedaj pa je cas za razsiritev ali obnovitev. Lokalni prebivalci nimajo veliko denarja in le v majhni meri financirajo te dejavnosti. Vecina denarja pride iz drugih delov Kitajske, nekaj celo od vlade in seveda kaj tudi iz tujine.
No, po enem dnevu in pol Chengduja sem sel na vlak in lezal dva dni v spalniku, dokler nismo prispeli do Guangzhouja. Tudi tam sem ze bil, cisto na zacetku, morda se spomnite Noci v Guangzhouju? Tokrat sem sel takoj naprej in sem sedaj ze spet na morju, v Hong Kongu, med dragimi avtomobili, puncami z make-upom itd. Mogoce dobim se nizinsko bolezen, ker sem tako hitro prisel s 4000metrov na 0.
Ob tej priloznosti bi rad z vami podelil nekaj splosnih vtisov, na podlagi dozivetega, videnega in obcutenega v krajih kjer sem bil. V Tibet nisem sel z izkljucnim namenom iskati slabe stvari, ampak videti tudi dobre ter iz prve roke obcutiti tudi kitajsko plat tibetanske zgodbe. Zelo ocitno je dejstvo, ne glede na zgodovino, da je sedaj Tibet del Kitajske in ne vidim nobene stvarne moznosti, da se bo to v naslednjih desetletjih, stoletjih spremenilo. In namesto, da se obupuje nad tem dejstvom ali za vsako ceno poiskusa doseci nedosegljivo, je bolje sprejeti situacijo taksno kot je, delati v tem okviru in jo izkoristiti za lastno korist in za korist drugih. In v teh sestih mesecih sem srecal veliko Tibetancev, od rinpochejev do podjetnikov, ki delajo ravno to. Pri tem so uspesni. Samostani delujejo, gradijo se sole, klinike v veliki meri s pomocjo Kitajcev. Poleg tega se ne da zanikati, da predvsem mladi tibetanci cenijo moznost za moderno zivljenju, ki jim ga nudi Kitajska. Hodijo v kitajske sole, studirajo, trgujejo s Kitajsko, potujejo po Kitajski itd. Enostavno se vsedejo na avtobus in so v nekaj urah ali najvec dneh v Chengduju ali kjerkoli drugje na Kitajskem. In to jim je vsec.
Tudi Kitajci imajo do Tibetancev poseben odnos. Zaupanje in vera v tibetanski budizem in ucitelje je nekako ze dolgo casa prisotna v njihovi kulturi. Se meni so Kitajski obiskovalci delali prostracije in dajali daritve, ko so me srecali v gori, ko sem delal mandale. Oce od prijatelja je bil leta 1957 guverner WuHana, ravno ko je tam cez sel NS Dalaj Lama na poti v Peking. Skupaj sta vecerjala in NS je imel javni blagoslov za ljudi - Kitajce - ki se ga je udelezilo toliko ljudi, da so morali njegovo roko nad reko ljudi, ki so sli pod njo, pricvrstiti z vrvjo, ker je sam ne bi mogel tako dolgo casa drzati stegnjene.
Kitajci, ne samo budisti ampak navadni ljudje, so Tibet nekako posvojili, ga vzeli za svojega. Radi gledajo dokumentarne oddaje o Tibetu, tako kot jih radi gledamo mi. Tudi za njih je Tibet nekaj drugacnega, nekaj eksoticnega in zanimivega. Povprecen Kitajec ne ve veliko o Tibetu in tibetanski kulturi, v glavnem to, da so ljudje tam revni, da jejo cudno hrano in da so zelo odprti in prijazni. Ampak to bi lahko veljalo tudi za nas zahodnjake. Pocasi ljudje spoznavajo Tibet bolj od blizu, na pravi nacin, predvsem po zaslugi stevilnih tibetanskih budisticnih uciteljev, ki hodijo naokoli po kitajski, v obojestransko korist. Ravno na vlaku sem spoznal mladega kitajca, v sosednji postelji, bolj slabo je govoril anglesko, delavec v privatni tovarni elektronskih komponent, kjer dela po 12ur na dan, velikokrat brez nedelje in brez enega samega dneva dopusta. Bil je na poti v Guangzhou z dvema kolegoma, popravljati eno veliko elektricno zadevo. Ko ga vprasam koliko je ura, mi pokaze na mobitelu. In kaj vidim, da ima v telefonu za sliko v ozadju? Potalo. Ko se posloviva, mi rece Tashi Delek.
Ne vzamite teh besed za nekaj absolutnega in ne govorite naokoli: “A, Matjaz je sel v Tibet in ugotovil, da je vse ok.” Zelim vam le predstaviti nekaj dejavnikov, o katerih na zahodu glede Tibeta zelo redko slisimo, zelim vam le prenesti obcutek, da je v razmerah kakrsne so velik potencial za dobre stvari. Pod vso plastjo politike in problemov, smo vsi ljudje, z istim srcem, ki si zeli le biti srecen in ziveti v miru. Ko pogledas stvari na ta nacin, ko z ljudmi komuniciras na tem nivoju, s Kitajci, Tibetanci in z vsemi drugimi, postane vsa situacija veliko bolj mehka, odprta in fleksibilna. Vprasanje ali bo Tibet svoboden ali ne postane zelo abstraktno, skoraj nepomembno, pomembno je le vprasanje, ki se nam zastavlja v vsakem trenutku zivljenja. Kako naj v tem trenutku, v teh razmerah, kakrsnekoli ze so, ravnamo, da bodo nasa dejanja ne vzrok trpljenja ampak necesa konstruktivnega in koristnega, za nas in za vse druge?
Na koncu lahko iz srca recem, da imam to dezelo - Kitajsko - in njene ljudi rad, da jim zelim, da so uspesni, da jim zelim, da morda najdejo neko svojo pot, ki bo bolj uspesna od nase, da jim bo modrost tibeta pri tem v oporo in vodilo ter, da bodo ljudje Tibeta in Kitajske uspeli ziveti v resnicnem sozitju in prijateljstvu, skupaj z vsemi nami.
