…v Tibet!

Saj niste mislili, da bom tako zlahka odsel stran? Brez, da bi obiskal se tri cetrtine preostalega Tibeta? Brez, da bi sprobal tibetansko zimo? Brez, da bi se malo izboljsal mojo tibetanscino? Brez, da bi skupaj doziveli se kaksno dogodivscino?

Srce mi tega enostavno ne bi dopustilo in zato sem sel v Hong Kong le po novo vizo, ker mi je prejsnja potekla. Brez tezav sem jo dobil - malo daljso kot prej - in se po eni noci v vrocem Hong Kongu vrnil nazaj na domac hlad, med visoke gore. Potovanje ni bilo ravno lezerno, vse skupaj cez 6000 km v obe smeri, ampak sem prezivel brez kaksne neprijetnosti in se posteno naspal na 40 urnih voznjah z vlakom.

Tokrat sem si v noci v Guangzhouju privoscil hotel, namesto razbojnikov na zelezniski postaji. Na obrobju mesta sem odkril majhen otocek s kolonialnim vzdusjem, z dobrim in poceni hotelom, parkom in zelo sproscenim vzdusjem. Na nesreco se je v mestu ravno zacel veliki kitajsko izvozni sejem z 250.000 obiskovalci iz tujine in moj hotel je imel trikrat drazje cene kot obicajno. Kitajska izvaza vse mozno, med drugim tudi svoje otroke. Ravno Guangzhou je znan po tem. Pred nekaj leti so bile razkrite zelo slabe razmere v mestnih sirotisnicah in to je sprozilo veliko zanimanje za posvojitev otroka v ZDA, kjer je zelo tezko dobiti otroka na ta nacin. In gruce ameriskih starsev, ki priletijo sem, v sirotisnici izberejo otroka - vecinoma deklice - uredijo papirje na ambasadi in kot srecna druzina odletijo domov, bivajo ravno v enem velikem hotelu na tem otocku in ulice so polne novo pecenih druzin. Najbrz nekje vmes nekdo s tem tudi dobro zasluzi, ampak na koncu to ni pomembno, ce so ljudje srecni in zavrzeni otroci dobijo priloznost za dostojno zivljenje.

In potem spet vlak in avtobus, tako da sem sedaj ze v Tibetu, v Kandingu in poslusam znane vzklike vojakov, ki se urijo v sosednji zgradbi. Nekako sem se vrnil na zacetek, tam kjer sem pred pol leta ze bil in tezko je predvideti kaj vse bo se nastalo iz mojega prvotnega trimesecnega potovanja po Tibetu. Ze pred nekaj meseci, ko sem se ob vecerih sprehajal po bujnih zelenicah gesarjevega posestva, mi je bilo jasno, da bo zelo tezko oditi od tu in hkrati sem cutil nekaksen pritisk zaradi dolge poti, za katero mi je vedno bolj zmanjkovalo casa. In potem sem eno soncno toplo popoldne ugotovil, da se mi v bistvu nikamor ne mudi, od vseh stvari imam ravno casa najvec. Tudi ljudje, ki sem jih srecal in s katerimi zivim se trudijo, da bi me cimdlje zadrzali tukaj. Brez hudega upora sem se jim predal.

Plan za naprej je sledec: bliza se zima in to ni dober cas za potovanja naprej na sever v pokrajino Amdo. Zato si bom tu, v Kandingu, privoscil en dan dopusta in potem grem nazaj v Shechen, kjer me caka topel (bolj metaforicno) dom in prijetni ljudje. Zimske mesece bom tam prezivel z druzino od Gangshar Rinpocheja, ki sem ga na hitro omenil v prejsnem mailu, se ucil tibetanscino, dokoncal se ene budisticne prakse, pil veliko caja in izumljal nove recepte, s katerimi se bomo greli v zimskih dneh. Najbrz dobimo tudi elektriko, ki jo rabimo v glavnem za televizijo in video cd plajer. Kot ponavadi, pa bo se kaj dodatnega tudi prislo vmes, morda kaksen izlet v bolj tople kraje.

Upam, da ni kdo razocaran ker se ne pridem domov, ampak se mi zdi, da imate vec od mene, ce sem tu, kot pa ce bi bil doma in cele dneve gledal tv in programiral igrice :) Ko pridem nazaj bom najbrz napisal eno knjigo o tej poti in veliko bolj zanimiva bo, ce ostanem tu se malo casa.

Toliko za zdaj, vmes bo sigurno vsake toliko casa kaksen internet, tako da vam sporocim, ce so zime v Khamu res tako mrzle, da se jake zebe.