Po slabem mesecu zimske osame se je koncno domov vrnil oce in z veseljem sem za dva tedna odsel na pocitnice v Tsar Tsar in zatem za nekaj dni v najblizje malo vecje mesto Ganze. Vesel sem bil civilizacije in znal ceniti vsako stvar, ki jo nudi: glasno nabijanje glasbe v karaoke disco klubu zraven hotela, kabelsko televizijo, Nescafe, cokolado, email, toplice in ostalo.

In potem sem se spet vrnil v divjino, v Shechen. Ceprav bi sel raje v Tsar Tsar. Najtezje je sedeti v brezdelju med ljudmi, ki se veselo pogovarjajo, jaz pa razumem premalo, da bi zares lahko sodeloval. Vcasih se pocutim kot hisni pes. Vsi ga imajo radi, skrbijo zanj in se veselijo, kadar mu uspe kaksen podvig. A ljudi ne razume in tudi povedati ne zna nic pametnega :)

Taksnih trenutkov je v Tsar Tsarju manj. Tudi pokrajina je tam lepsa, bolj odprta in tam zivim na sredini velikega naravnega rezervata, v templju kralja Gesarja, kjer imam svojo sobo in dve restavraciji - druzini - pri katerih se grejem, hranim in zabavam. Kadar nimam nic za pocet se potepam po naravi ali grem v vas, ki je veliko vecja od naselja ob Shechen samostanu, in tam vedno srecam kaj zanimivega, ce ne drugega dobro izbiro zelenjave.

Kljub temu sem sel v Shechen k druzini pri kateri sem ves ta cas bil, predvsem zato, ker se je v casu Losarja - tibetanskega novega leta - domov vrnil 25 letni sin, Gangshar Rinpoche. Novo leto je vrhunec obdobja intenzivnejse prakse in zadnjih sedem dni starega leta potekajo posebni novoletni obredi. Kot najvisji prisotni rinpoche je obrede vodil Gangshar Rinpoche. Njegov oce je bil eden od sponzorjev, ki darujejo caj in hrano, ki jo servirajo menihom med delom v templju. Njihovo delo je bilo naporno, molitve so potekale od jutra do vecera, zadnjih nekaj dni tudi ponoci. Novoletni obredi se vrtijo okoli velike skulpture gospodarja smrti, izdelane iz masla in tsampe. S tem predstavljajo nevtralizacijo zunanjih negativnih sil bolezni, nasilja in smrti ter notranjih negativne moci destruktivnih custev.

Za razliko od nasega novega leta ima tibetanski losar tudi duhovni in kulturni pomen. Zdi se mi, da za celo Azijo velja, da je novo leto kulturni praznik in ne samo veseljacenje. Ljudem tu predstavlja novo leto psiholosko mejo med starim in novim, med preteklim in tem kar pride. Priloznost, da se nezazeljene stvari prepusti preteklemu casu, nekaksno cedilo, ki jim ne pusti, da gredo s tokom naprej. Ceprav je ta meja namisljena, vseeno sluzi svojemu namenu.

Ob tem sem tudi jaz dobil sluzbo - snemanje in fotografiranje dogajaja. Ze prvi dan je slo vse narobe. Snemal sem na polne video kasete in zaradi nepozornosti presnel ravno tisti del, za katerega mi je Gangshar Rinpoche izrecno opozoril naj pazim, da ga ne presnamem - posnetki resevanja zivljenj rib skupaj z njegovimi ucenci nekja na Kitajskem. Nekje vmes sem to napako opazil in v casu, ko sem se sekiral zaradi tega, spregledal, da Rinpoche oblecen v poseben kostum in crn klobuk obdeluje gospodarja smrti. Za konec je zmanjkalo elektrike ravno, ko si vsi menihi v vrhuncu obreda na glave poveznejo rumene klobuke, in znasli smo se v popolni temi.

Za elektriko res nisem bil jaz kriv, skrbelo pa me je za ribe, ki so nepovratno odplavale v digitalno cisto dezelo. No, vseeno nisem izgubil sluzbe in niti zaradi rib se ljudje niso sekirali. V naslednjih dnevih je bilo veliko priloznosti za dobre posnetke crnih in rumenih klobukov, predvsem zato, ker se je dogajanje iz temnega templja preselilo na samostansko dvorisce.

Dva dni smo imeli cham - meniske obredne plese. Tudi tu sta bila glavna lika Gangshar Rinpoche v crnem kostimu in klobuku ter masleni gospodar smrti. Naokoli so plesali menihi, vsi obleceni v razne kostume. Podrobnosti obreda ne poznam. Gospodarju smrti so zrtvovali clovecka narejenega iz tsampe, ki je nastradal v imenu vseh nas in na koncu ostal brez vseh svojih udov in glave. Na zakljucku drugega dne so gospodarja smrti odnesli na rob samostana in ga ob salvah izstrelkov iz tibetanskih pusk zazgali.

Tibetanske opere in obredni plesi, ki trajajo cele dneve, so mi ponavadi bolj v dolgcas in ob njih ne zdrzim dolgo. Tokrat mi je delo krajsalo cas. Za tibetance so priloznost, da se pokazejo v najlepsi obleki, s sveze naloscenim nozem, za srecanje in pogovor z prijatelji, ki iz hribov, kjer skrbijo za svoje crede krav, pridejo skupaj le ob teh priloznostih. Taksni plesi niso le predstava - svojo moc dobijo z duhovnimi vescinami vpletenih.

Na zadnji dan novega leta, po obracunu z gospodarjem smrti, je sledil lep zakljucek. Na popolno soncno jutro so vsi menihi obleceni v najlepse oprave in rumene klobuke na dvoriscu izvedli zakljucni obred. S tem je bil prvi - versko obarvan - del losarja zakljucen.

Prej sem velikokrat slisal, da tibetanci za novo leto pospravijo hiso in se umijejo. Tega tu nisem opazil. Nase hise ni nihce pospravljal bolj zavzeto kot ponavadi. Morda zato, ker je najstarejsa hci, nuna, ki je ponavadi to pocela pobegnila v Lhaso. Tu moram dodati nekaj k zgodbi o zenskih opravilih iz prejsnjega maila. Druzina kjer zivim je precej demokraticna. Ce je treba tudi oce, kljub temu, da je rinpoche, prime za vedro, sekiro ali umazano posodo. Od moskih pa so najbolj spretni gospodinjci menihi, ki morajo svojo hiso ob pomanjkanju zene obvladati sami. Za umivanje v teh zimskih casih pa moras biti ze malo ob pamet - razen ce gres v toplice.

Drugi del losarja naj bi bilo divje veseljacenje, prepevanje in pijancevanje. A v nasi hisi so bili vsi utrujeni in razpolozenje je bilo kot pri nas na prvi in drugi dan novega leta. Pa se problem je, ker je hisa na ozemlju samostana in tam so te stvari prepovedane. Zato sem sel v Tsar Tsar. V dnevih po losarju vsi cepijo doma, nihce ne gre nikamor, zato ni obicajnih motorjev, ki jih ustopas na tej relaciji. Moral sem pes. Za priblizno 25km sem porabil sest ur. Edina zoprna stvar na poti so vaski psi, s katerimi se je treba boriti.

V Gesarjevem templju je bilo zivahno. Tam sta ze prej omenjeni dve druzini. Mlad lama Tashi z ocetom, necakoma in necakinjo. Otroci so bili kmetje v hribih, pred stirimi leti pa jim je nenadoma med delom umrla mama. Oce se je na novo porocil, oni pa so postali meniha in nuna. Sedaj za njih skrbita Tashi in njegov oce Senge, ki tudi pozimi hodi naokoli brez majice. Tudi pri mami Khadro so bili vsi doma, razen srednje hcerke, ki je sedaj nuna v bliznjem samostanu. A divjega veseljacenja ni bilo. Morda sem ga zamudil, ali pa si novoletno zabavo predstavljam drugace kot tukanjsnji ljudje. Glavna razlika so bile mize oblozene z mesom, piskoti, bomboni in pepsi kolo. Ljudje so imeli manj dela kot obicajno in necakoma se ni bilo treba ucit brat - opravilo, v katerega ju je treba prisiliti, kar ni cudno, saj je tibetanski nacin ucenja branja zelo dolgocasen. Najprej kaksno leto otroci le crkujejo besedila - ponavadi kaksen religiozen tekst - brez, da karkoli razumejo. Naslednje leto te iste tekste berejo, a se vedno brez, da bi kaj razumeli. In tudi ce razumejo, se jim odlomki iz budisticnih ritualnih tekstov zagotovo ne zdijo zanimivi.

Ze naslednji dan sem sel nazaj v Shechen. Prejsni dan sem na pes poti srecal prijatelja Lamo Jampo, ki se je z motorjem peljal k nam v Shechen, a le za en dan. Zelel sem se srecati z njim in tudi njegovo prevajalsko pomoc sem potreboval. Se vedno ni bilo motorjev, a pes mi ni bilo treba. Odpeljal me je Kunshab, fant od najstarejse sestre v Tsar Tsarju. In naslednji dan sem sel spet v Tsar Tsar in potem spet nazaj in potem spet malo sem in tja. Ce nimas nic drugega za pocet se enostavno premikas iz enega kraja v drugega in zivljenje se takoj zdi bolj razburljivo :)

V tem casu smo v hisi v Shechenu dobili novo pridobitev - satelitsko anteno. Ki je TV spremenila v neuporabno skatlo, ki je ljudje ne gledajo vec, ampak samo premikajo iz enega programa v drugega. Ljudem se nicesar ne da ocitati - doma se obnasamo popolnoma enako. No, cez nekaj dni se je televizija malo umirila in ce ni v kuhinji nobenega ljubitelja kitajskih kung fu nanizank ali prenosov tibetanskih kulturno politicnih ceremonij, mi uspe kaj pogledati v anglescini. A izbira programov je zelo skromna. Veliko je indijskih, pakistanksih, vidimo Sudan, Quatar, in podobne. Kmalu bodo satelitski kroznik nabavili tudi pri Khadro v Tsar Tsarju. Njen moz, 60 let star stric, je ljubitelj vsega novega in kljub starim letom se aktivno zanima za dogajanje po svetu. V obeh krajih se vsi ze mocno veselijo mobilnega telefona, ki pride letos, skupaj z novo cesto (sedaj za 36km luknjaste makadam poti avtomobili in tovornjaki porabijo od 1.5 do 2.5 uri) in mocnejso elektriko.

Zima se pocasi poslavlja, postaja milejsa. Minus je le se ponoci in podnevi poredko. Led postaja tanjsi in pri preckanju reke moras biti ze kar previden. Traktorji ze dolgo ne vozijo cez. Kljub temu je se dalec do takrat, ko bo ozelenela trava in bodo zacveteli prvi cvetovi. To se bo zgodilo enkrat maja-junija. Po stirih mesecih zimskih pocitnic, prezivetih v zelo umirjenem vzdusju samostana pricakujem v naslednjih mesecih bolj aktivne case in najbrz bomo skupaj doziveli se kaksno zanimivo dogodivscino.