Po mesecu in pol filmskih podvigov je tule prvo porocilo. Najprej sem moral zamenjati pomocnika. Kunshab ni bil prevec zainteresiran za to delo. V teh casih je skoraj nemogoce najti Tibetanca, ki bi bil pripravljen kaj narediti brez placila. Ne samo to, tezko je najti Tibetanca, ki bi bil pripravljen kaj narediti za razumen denar. Za to so krive gosenice. Ampak o tem v kaksnem od naslednjih pisem. V glavnem, ostal sem brez stalnega pomocnika in v vsakem kraju, ki sem ga obiskal, sem se moral znajti s pomocjo kaksnega lokalnega znanca.

Najprej sem sel v Mehe. Tam je samostan Dzongsar. Opat tega samostana je nihce drug kot Dzongsar Kyentse Rinpoche, reziser filmov The Cup in Travellers and Magicians. Rinpoche zivi v Butanu in svoj samostan obisce le obcasno. Vseeno se z njegovo pomocjo in denarjem v tem kraju dogaja precej stvari. Glavna od teh je tibetanska bolnica, kjer zdravijo ljudi in proizvajajo tibetanska zeliscna zdravila, ki jih izvazajo po vsem Tibetu.

V tem kraju imam znanca, sobnega slikarja Polota, ki sem ga spoznal lani poleti v Shechenu. Tukajsnji pojem pleskanja se mocno razlikuje od nasega. Namesto, da bi stene barvali z belo ali kakrsnokoli drugo enolicno barvo, jih okrancljajo z neskoncnimi rozami in okraski v divjih barvnih kombinacijah. Pri Polotu sem prezivel stiri dni. Najin glavni podvig je bil izlet v zasnezene gore, kjer sva obiskala nekaj nomadskih druzin. Vecina otrok je prvic videla tujca in so se me bali kot krvolocnega crnega medveda, ki baje zivi v teh hribih. Ocitno je bilo, da moram pogruntati kaksno drugo taktiko za pristop k otrokom. Vrnil sem se v Shechen in Tsar Tsar, z nacrtom, da kaj novega sprobam v Sovi Kumi.

Sova Kuma je nomadski kraj, v katerega najbrz se ni stopila bela noga. Od Tsar Tsarja je oddaljena dve uri voznje z motorjem. Ta kraj mi je zelo domac. Sova Kuma je namrec rojstni kraj od Sengeja in Tashija iz Gesarjevega templja v Tsar Tsarju. Oce Senge, zena in stirje otroci so ziveli nomadsko zivljenje. Pred devetimi leti je zena zbolela in umrla, kmalu za njo se najmlajsa hcerka. Senge je prodal vecino jakov, sin menih Tashi je odsel za 8 let v meditacijski umik in hcerka za nuno. Le najstarejsi sin Dudzi je ostal doma in prevzel skrb za preostale krave. Tudi njemu je pred nekaj leti umrla zena in njuni trije otroci sedaj zivijo pri Sengeju in Tashiju. Omenil sem jih v prejsnih mailih.

Domacini iz Sove Kume velikokrat pridejo po opravkih v Tsar Tsar, kjer se vedno oglasijo v templju kralja Gesarja pri Tashiju in Sengeju. In od tam me poznajo in jaz njih. Zato sem tja prisel kot znanec in ne kot cuden tujec. Ker so me lani videli delati prostracije me ima vecina ljudi tu za lamo. Z pomocnikom Cedenom sva v dveh dneh obiskala stevilne druzine in znance. Dudziju sva prinesla dobro sreco. Ravno na vecer najinega obiska se je Dudziju in njegovi novi zeni brez zapletov rodila nova hcerka. Aja, tudi v Shechenu imamo v hisi enomesecnega dojencka, ocetu se je namrec rodil nov sin. Tudi o tem kako tu ljudje skrbijo in vzgajajo otroke kdaj drugic.

Za pristop k otrokom sem ubral novo taktiko. Nisem jih takoj prestrasil s kamero, ampak najprej kot obicajen obisk sedel v hisi, jedel tsampo in pil caj. Pocasi sem jim pokazal digitalni fotoaparat in slike, ki sem jih posnel pred tem. To je vse spravilo do navdusenja nad tem, da bi se slikali se oni. Ne samo otroke, se bolj odrasle, in postal sem pravi potujoci fotografski atelje. To je ponavadi zaleglo, da smo postali prijatelji in kamera ni bila vec tako grozeca. Otroci tu spregovorijo kasneje kot pri nas. Pri treh letih se nic razumljivega ne spravijo iz sebe, razen mama, apa in podobno. Tudi starejsi niso navajeni govoriti v stavkih. Le nekaj otrok je uspelo sprosceno in tekoce govoriti pred kamero. Nova taktika se je dobro obnesla, ceprav je bila naporna. En obisk je vzel od ene do dve uri in pojesti je bilo treba ogromne kolicine tsampe in caja.

Nomadi imajo tipicno od 50 do 100 krav, nekateri tudi ovce, koze in nekaj konj. Poleti zivijo v visjih hribih v sotorih in pozimi v enostavnih majhnih hisah zgrajenih iz zemlje. Jejo tsampo, meso, maslo in jogurt. Zelenjave pri njih ni. Otroci ne hodijo v solo. Zato ker je v blizini ni ali pa zato, ker morajo pomagati starsem pri delu doma.

Se nekaj besed o ozadju in namenu tega filma. Nekajkrat sem ze omenil, da se sin druzine, pri kateri ze pol leta zivim, Gangshar Rinpoche ukvarja z ustanovitvijo tibetanske sole za sirote in otroke iz revnih druzin. Lokalna vlada je soli poklonila zelo lepo zemljisce, 20km iz Shechena, tik ob glavni cesti z elektriko in telefonom, na prostrani travnati preriji ob vznozju sneznih gora. Drugace pa je sola privatna in ves denar za gradnjo in delovanje je potrebno zbrati iz nevladnih virov, v glavnem od posameznikov po Kitajski in v tujini. Ce bo slo vse po sreci bo prva faza zgrajena ze letos. Ta prostor bo dom in sola za kaksnih sto otrok iz te regije. Film, ki ga pripravljam, je predstavitev tega projekta.

V tem mesecu in pol sem srecal veliko nadarjenih otrok, ki nimajo moznosti solanja. In tudi veliko otrok, ki hodijo v sole. Vladnih sol je veliko, tudi v bolj odrocnih krajih, a nivo poucevanja je tam zelo nizek. Za primer, v enem od krajev, ki sem jih obiskal imajo tri sole, v katere hodi cez 400 otrok. A v zadnjih letih po koncani sestletki niti eden od otrok ni odsel na nadaljne solanje v sole, ki so le v vecjih mestih. Z drugimi besedami, nihce ni prisel dalj od sestega razreda osnovne sole.

Tudi nekaj otrok brez starsev sem srecal. Obicajne zgodbe so: oba starsa sta zbolela in umrla, oceta so ubili razbojniki ali policaji, mati se je na novo porocila in zapustila otroke in podobno. Spolno zivljenje nomadov je zelo svobodno in iz tega se rodi kopica nezakonskih otrok, skrb za njih pade izkljucno na mame. Ko se njim kaj zgodi, otroci ostanejo brez skrbnika.

Ljudje so v vecini navduseni, ko slisijo o gradnji te nove tibetanske sole in sprasujejo, ce bodo lahko sli tja tudi njihovi otroci. Veliko odraslih z obzalovanjem govori o tem, da niso imeli priloznosti ali motivacije se nauciti branja in pisanja lastnega jezika. Pravijo, da se clovek brez izobrazbe v nicemer ne razlikuje od jaka. Obstaja celo pregovor: jak pase jake.

Vmes sem imel v Shechenu 20 dni prisilnega dopusta. Cakati sem moral, da mi policija vrne potni list. Te dni sem prezivel v prijetnem vzdusju. V hisi od mame, ki je sedaj porocena z lamo-zdravnikom, sem pomagal delati tibetanska zdravila. Delo je rocno in se v glavnem sestoji iz drobljenja zelisc z zeleznim batom. Z elektriko niso v Shechen prisli samo satelitski krozniki ampak tudi dva racunalnika. Nekje so ljudje izvedeli, da se spoznam na to, in postal sem ucitelj racunalnistva. Tezava je le v tem, da niti jaz niti ucenci ne razumemo kitajskih Windowsov. V Shechen se je po dopustu v domovini vrnil ameriski zdravnik, ki ze nekaj let redno hodi sem. Vcasih se je prijetno pogovarjati v jeziku, od katerega obvladas vec kot le sto besed. Pa se z vitaminom C me je nafilal.