Eden od najbolj klasicnih prizorov v Tibetu je tibetanec, ki dela prostracije, nekaksen priklon pri katerem se celotno stegnjeno telo polozi na tla. Na cestah, ki vodijo proti Lhasi, pogosto srecas romarje, ki se v gibanju polaganja svojega telesa na tla pocasi premikajo proti glavnemu mestu Tibeta. Taksno potovanje lahko traja tudi vec let in v tem casu romarji naredijo na stotisoce prostracij, pri vsaki se premaknejo naprej za priblizno dva metra. V sklopu Ngondro prakse je potrebno na mestu narediti le 111.111 prostracij, kar vzame priblizno dva meseca.

Zatocisce

Ngondro prakse poznajo vse stiri glavne tradicije tibetanskega budizma, med seboj se razlikujejo le v podrobnostih. V Karma Kagyu tradiciji, v kateri sem delal Ngondro prakse, vsako prostracijo spremlja verz zatocisca. Kaj je to? Ne nek nacin smo vsi begunci. Neprestano, vse svoje zivljenje, iz trenutka v trenutek bezimo pred trpljenjem in iscemo zatocisce v stvareh, za katere verjamemo, da nam bodo prinesele sreco, zadovoljstvo in varnost. A kolikokrat se izkaze, da zatocisce, v katerega se skrivamo, ni varno. Morda se v njem skrivajo se vecje nevarnosti, kot so tiste pred katerimi bezimo. Kot, ce se pred dezjem skrijemo v jamo polno strupenih kac. Skoraj vsaka stvar, ki naj bi nam prinesla sreco, v sebi skriva tudi bolecino.

Kaj je resnicno zatocisce, na katerega se lahko vedno zanesemo, prostor, ki v katerem ni popolnoma nobene nevarnosti in strahu? Ali taksno zavetje sploh obstaja?

Da ne bo vse to razmisljanje le dolgocasna suhoparna filozofija, bom na tem mestu povedal eno pravljico:

Pravljica o dragoceni vazi

Nekoc je zivel moz. Imel je zeno in tri sinove, ziveli so na samotni kmetiji, dobro uro hoje stran od najbljizje vasi. Zemlja je bila rodovitna, obrodila je dovolj plodov za njihove lastne potrebe in ob vsaki zetvi je ostalo se nekaj viska za prodajo. A kljub temu je bil oce vedno zaskrbljen. Mlajsa sinova sta bila prevec zatopljena v otroske igre, da bi to opazila. Le najstarejsi sin je iz dneva v dan opazoval oceta in se spraseval kaj ga muci. Oce je bil vedno resen in vidno zaskrbljen, pri zgodnjih stiridesetih je ze izgledal kot starec.

Vcasih, ko so vsi spali, je oce bedel in ob bledi svetlobi svece nepremicno strmel v star zakelj. To je bil zelo cuden zakelj, oce se ni nikoli locil od njega, se na pot ga je vzel s seboj. A nikoli ga ni odprl in nepotrpezljivo je zavrnil vsa radovedna vprasanja otrok o njegovi vsebini. Mati je ocitno poznala ocetovo skrivnost in si delila njegove skrbi, toda ocetu to ni kaj dosti pomagalo.

Najstarejsi sin je pocasi odrascal in zacel ziveti svoje zivljenje. Zaljubil se je v dekle iz vasi, kmalu sta se porocila in ze naslednjo pomlad je na svet prijokal prvi otrok. Sin je imel veliko dela s svojo novo druzino in ni se vec ubadal z ocetovo skrbjo.

Oce se je hitro staral in cez nekaj let hudo zbolel. En vecer, ko se mu je stanje mocno poslabsalo, je k sebi poklical najstarejsega sina.

“Sin moj, vem, da ne bom prezive te noci.” je dejal oce, starec pri petdesetih, z zgubanim obrazom, sivimi lasmi in izmucenim praznim pogledom. S tezavo je segel po starem zaklju, ki ga je imel tudi v casu bolezni ves cas pri sebi.

“Oprosti za breme, ki ti ga bom nalozil. Dokler se je dalo sem te scitil pred njim, a sedaj se je moj cas iztekel.” Oce je stiskal zakelj k sebi in nadaljeval:

“Pred mnogimi leti se je nas pra pra…ded sprl z vaskim vracem. Vrac je v mascevanju na naso druzino izrekel mocan urok. Preklel je vso naso rodbino in izrekel magicen urok, zaradi katerega naj bi vsi pomrli se pred naslednjo zimo. Nas ded je vedel, da vrac misli resno, poznal je njegovo moc. Ze nekaj drugih druzin je izumrlo zaradi njega. Prevzela ga je panika, vracu se je celo opravicil in mu ponudil daritve. A vrac je bil trmast moz in ni preklical uroka. Nas ded je begal naokoli in iskal resitev.

Imel je veliko sreco. Dalec stran je nasel drugega vraca, ki je poznal protiurok. Po nekaj dnevih mu je ta izrocil tezko skatlo narejeno iz zeleza. Vrac mu je povedal, da je v njej vaza izdelana iz rahlega porcelana napolnjena s sestavinami, ki bodo uspavale urok. A vazo mora imeti ves cas ob sebi, ce bo sel stran od nje, mu ne bo mogla pomagati. Predno umre mora vazo izrociti v skrb svojemu najstarejsemu potomcu. Ded je bil neizmerno srecen. Za vazo je dal vse svoje premozenje. Dal jo je v tale zakelj in res je resila naso druzino pred propadom. Predno je umrl jo je dal svojemu sinu in tako se je nasa dragocena vaza prenasala iz rod v rod. Sedaj si ti na vrsti, da prevzames skrb zanjo.”

Oce je s temi besedami izrocil zakelj sinu v roke in kmalu zatem z bolecino v srcu umrl.

Sin je bil nenadoma soocen z izgubo oceta in novo, nepricakovano, skrbjo za ta cuden zakelj in dragoceno vazo, ki se je skrivala v njem. Koncno je razumel iz kje so izvirale ocetove skrbi. Pocasi se je privajal na vazo, ves cas jo je imel ob sebi in moral se je nauciti, kako vsakodnevne opravke, kot so bili delo na polju, opravljati s tezkim zakljem na hrbtu. Ponoci ga je imel tik ob postelji. V strahu, da se dragoceni vazi ne bi kaj pripetilo, zeni ni zaupal zakaj je zakelj tako pomemben. Njej je slo na zivce, da moz nenadoma posveca vec pozornosti neumnemu staremu zaklju kot njej in otrokom. Zakelj je postal vzrok pogostih prepirov med njima. Sin je vedno reagiral z jezo in nasiljem, zato se je v obupu zena pocasi sprijaznila z zakljem in ga ni vec omenjala.

Kadar je sel sin v vas so ga prijatelji sprasevali o zaklju. Sin je vedno veljal za prijaznega in sproscenega cloveka, sedaj pa je nenadoma izgubil vse te kvalitete. Do prijateljev je postal osoren in te so ga zaceli imeti za cudaka. Oddaljil se je od svoje druzbe in najbolje se je pocutil, kadar mu ni bilo treba od doma. Najbolj se je bal poti. Bilo je ocitno, da nosi v zaklju nekaj zelo dragocenega. Ce bi ga razbojniki ukradli bi to pomenilo ne samo njegov konec, ampak tudi konec njegove zene, otrok in vseh sorodnikov. Ko se je vrnil s poti, se mu je vedno kamen skrbi odvalil s srca. A le za kratek cas, ob misli, da mora naslednji mesec spet na pot, ga je mocno stisnilo v prsih.

Tudi v sanjah je bil vedno z dragoceno vazo. Vcasih so ga mucile nocne more, v katerih je vazo izgubil, jo v paniki zaman iskal, se pretepal z roparji in podobno. S krikom se je zbudil in v olajsanju ugotovil, da so bile le sanje. Toda strah je ostal. Kaj ce se nekoc sanje uresnicijo? Vcasih je sanjal, da je svoboden, da mu oce nikoli ni izrocil zaklja. Lahkotno se je potepal naokoli, uzival z druzino in prijatelji. Ko se je zbudil se je tezko breme spet spustilo nanj.

Kadar mu je bilo pri srcu zelo tezko je razmisljal o pomenu dragocene vaze za vso druzino, o svoji zrtvi v njihovo korist in tako nasel moc, da je nadaljeval svoje zivljenje. Svoje otroke je imel zelo rad, a skrb za dragoceno vazo mu je vzela prevec casa in moci, da bi lahko otrokom posvetil svojo pozornost in ljubezen. Kadar se je spomnil, da bo moral nekoc breme skrbi za vazo prepustiti najstarejsi hcerki, sta ga prevzela zalost in bolecina. Bila je zelo nadarjen, radoveden in vesel otrok. Za njegov zakelj je gojila posebno zanimanje, a vsa njena povprasevanja je brez pojasnila odrinil na stran.

Tako je minevalo zivljenje. Kot oce se je tudi sin hitro staral, posivili so mu lasje in njegov obraz je bil skrit v gubah. V mislih in v telesu je dragocena vaza postala del njega, postala je sredisce njegovega zivljenja. Prisel je tudi cas odhoda, koncne osvoboditve od skrbi za vazo. Na isti nacin, kot njemu njegov oce, je zakelj predal svoji hcerki. Sprva se ji je misel, da bo morala skrbeti za star zakelj zdela neumna, a oci ji je razlozil njegov pomen in hcerko prisilil, da mu je obljubila, da bo za ceno svojega zivljenja skrbela za zakelj in dragoceno vazo.

Dekle je ljubilo oceta in drzalo svojo obljubo. Nekaj let je skrbela za vazo s taksno predanostjo kot njen oce.Toda vsaka mlada generacija je bolj samosvojih misli od prejsnje in nepripravljena sprejeti vse navade in prepricanja svojih prednikov. Kljub temu, da ji je oce narocil naj zelezne skatle nikoli ne odpre, v strahu, da se krhka vaza ne bi poskodovala, jo je vcasih prevzela zelja, da si ogledala to cudno stvar, ki ji je povzrocala toliko tezav in skrbi. A vedno se je spomnila na obljubo dano ocetu in premislila.

Dokler je nekega dne ni v stanju telesne in umske izcrpanosti premagala radovednost. Brez razmisljanja je odprla zakelj in iz njega povlekla tezko zelezno skatlo. Na vrhu je bil pokriv, pritrjen z zeleznimi zaponkami, ki so skozi stoletja nedotikanja popolnoma zarjavele. Z nozem jih je previdno locila od pokrova. Prevzelo jo je mocno razburjenje in pricakovanje. Koncno se bo iz oci v oci soocila s stvarjo, ki je njen in njenim prednikom krojila usodo. Previdno je odstranila pokrov. Zagledala je preparelo blago, v katerega je bila zavita dragocena vaza. Z napetim obrazom in tresocimi rokami je pocasi razprla blago.

V trenutku so se vse misice njenega obraza sprostile in njene oci so nepremicno strmele predse. Cez nekaj trenutkov se je iz njih vlil potok solz. Eno za drugo je podozivela vso bolecino, ki jo je dozivela zaradi dragocene vaze. Spomnila se je trpljenja oceta, njegove skrbi za to stvar, ki ji je posvetil svoje zivljenje. Njegovega zaskrbljenega obraza in neskoncnih prepirov z mamo. Bolecine njegovega oceta in vseh prednikov, ki jim je skrb za dragoceno vazo vzela zivljenje. Cutila je, da se ji bo zaradi vse te bolecine razpocilo srce. Pomesane s solzami socutja so ji iz oci tekle solze nenadne osvoboditve. V zaboju, zavit v blago, je bil le velik kamenj.

Nasa dragocena vaza

Kaj je nasa dragocena vaza? Dragocena vaza, ki jo nosimo s seboj in skrbimo zanjo, kot junaki te pravljice? Dragocena vaza, ki je najbolj pomembna stvar nasega zivljenja? Dragocena vaza o kateri neprestano razmisljamo, ki jo neprestano scitimo pred nevarnostmi in neprijetnostmi? Dragocena vaza, ki je sredisce nasega zivljenja, od katere je odvisen nas goli obstoj? Breme, ki ga nosimo v svojem srcu?

Nasa dragocena vaza je predstava o tem kdo smo. Verjamemo da je to nekaj kar ni samo sredisce nasega zivljenja, temvec zivljenje samo. Nekaj od cesar je odvisen nas obstoj. Nekaj, cemur je posvecena vsa nasa pozornost, o cemer nenehno razmisljamo, nekaj kar moramo neprestano scititi pred nevarnostmi. To predstavo o sebi dozivljamo kot lastnika in gopodarja vseh misli, besed, dejanj, custev, spominov, znanja in izkusenj, vsega veselja in bolecine. Ta predstava je z nami vse zivljenje, od rojstva do smrti. Njen prihod in prenehanje sta rojstvo in smrt. Vse in edino kar zares imamo.

Vendar, kaj je ta predstava v resnici? Ali je res tako fiksna, tako trdo dolocena, kot se nam zdi?

Kapitan Picard

Nas um ima neverjetno sposobnost poistovetenja z razlicnimi liki in stvarmi. Pred nekaj leti sem imel hecno izkusnjo. Eno sobotno dopoldne v Ameriki nisem imel nic pametnega za pocet. Zato sem gledal TV in na enem od stotih programov nasel Star Trek Next Generation maration. Star Trek NG je nanizanka o dogodivscinah vesoljskega plovila Enterprise in njegove posadke. Dogaja se nekaj stoletij v prihodnosti in iz epizode v epizodo se njeni junaki srecujejo z nenavadnimi svetovi in razlicnimi zapleti, ki jih skoraj vedno uspejo resiti z iznajdljivostjo, humanostjo in diplomacijo, brez pretiranega nasilja. Glavni junak je poveljnik vesoljske ladje Enterprise, kapitan Picard, starejsi in zelo moder plesast stric.

Po sestih urah absorpcije v epizode, ki so se nizale ena za drugo, sem moral na wc. Tam sem v ogledalu zagledal svoj obraz in bil sokiran. Nenadoma sem spoznal, da nisem kapitan Picard! V teh nekaj urah sem se popolnoma poistovetil z njim - postal sem on - ne da bi to sploh opazil. Nekaj podobega se nam zgodi ob vsakem dobrem filmu. Postanemo eno s filmski liki in zato lahko v filmu zares uzivamo.

Ce se to poistovetenje zgodi s stvarmi, ki pridejo od zunaj, kaj sele s stvarmi, ki so v nas. Vsake misli, custva, izkusnje srece in trpljenja se oklenemo v smislu - to sem jaz. In zato se predstava o tem kdo smo neprestano spreminja. En trenutek smo najlepsi clovek na svetu, a v naslednjem opazimo na nosu velik rdec mozolj in postanemo tako grdi, da si ne upamo iz hise. Ob stirih popoldne smo jezen zmaj, ki bruha ogenj na bljizne, ob pol petih na sprehodu s psom smo poosebljenje miru. Enkrat smo majhna struca, ki se dere ter lula in kaka v hlace, cez nekaj casa mogocen direktor velikega podjetja in cez nekaj casa star impotenten stric, ki spet lula in kaka v hlace.

In za vsako od teh trenutnih predstav nagonsko verjamemo, da ni le stvar tega trenutka in teh okoliscin, ampak da je upodobitev tega kar v resnici smo - v preteklosti, sedanjosti in preteklosti. Oklenemo se je kot svojega resnicnega bistva. Svoj celoten obstoj poistovetimo z njo.

Ob tem se porodi zanimivo vprasanje. Ce smo lahko en trenutek kapitan Picard iz Star Treka in naslednji trenutek Senior Huan iz mehiske limonade, kdo smo v resnici? Ce smo ponoci obleceni v pidzamo in podnevi v kavbojke in pulover, kaj je nasa resnicna obleka? Odgovor na slednje je enostavno ugotoviti. Le pogledati moramo v kaj smo obleceni vmes - po tem, ko slecemo pidzamo in predno oblecemo kavbojke. Ce si obcasno preoblecemo se spodnje hlace, bomo ugotovili, da smo v resnici nagi. Nasa resnicna obleka je, da smo brez obleke. Kapitan Picard in Senior Huan smo lahko zato, ker v resnici nismo nobeden od nju.

Potovanje

Prostracije sem delal na mestu, a dozivel sem jih kot nekaksno potovanje, kot 250 kilometrov poti po dezeli lastnega uma, po pokrajini misli, obcutkov in spominov. Potoval sem mimo hribov veselja, dolin zalosti, sel sem mimo spominov na prijatelje in punce, preckal sem jezera v katerih so se zrcalile fantazije o prihodnosti, na nebu so mimo letele jate misli raznovrstnih barv.

Ponavadi se nam zdi, da so vse te stvari prtljaga, ki jo nosimo s seboj. A ce pogledamo podrobneje, opazimo, da nic od tega ne nosimo s seboj, vse to so le stvari mimo katerih gremo na potovanju skozi zivljenje. Zivljenje je kot reka, ki tece sama od sebe naprej in tudi ce se zelimo nekje ustaviti ali vzeti nekaj s seboj, je to nemogoce.

Vedno imam obcutek, da neko mesto dozivis v najslabsi luci, tako da se z vlakom peljes skozi njega. Hise ob zelezniski progi so vedno grde in umazane, naokoli lezijo stari zelezniski vagoni, barake in podobno. Visek te izkusnje je voznja z vlakom skozi indijska velemesta. Z ocmi in nosom tam dozivis zelene nagnusne mlakuze polne razkrajajocih se smeti, zraven njih kolibe zgrajene iz plastike in plocevine ter mnozico ljudi, psov in podgan, ki med vsem tem zivijo. Vedno me ob tem pogledu prevzame nekaksno trpljenje. A potem nenadoma spoznam, da to kar vidim ni moj dom, da ne vidim svoje hise, ampak da se le vozim skozi in da bom kmalu v lepem hotelu na Paharganju in na vecerji v kaksni razkosni indijski restavraciji. In s te perspektive, ob pogledu skozi okno vlaka ne trpim vec, a stvari se vedno vidim in voham v vseh njihovih podrobnostih. Seveda je ocitno tudi, da nekdo zares zivi v teh necloveskih razmerah.

Ce je nase zivljenje voznja z vlakom, smo kot potnik, ki za svoje vzame vsako stvar mimo katere gre. Ko se peljemo mimo zanemarjene zive meje, nas stisne skrb, da moramo grmovje nemudoma postrici. Karkoli grdega pride mimo, nas zaradi tega skrbi in boli. Vcasih pride mimo kaj lepega, razkosna vila z bazenom in urejeno zelenico. Razveselimo se tega in se pocutimo bogati. Ce ne opazimo kaksne pomanjklivosti - naprimer suhega listja v bazenu ali pasjega iztrebka na trati - nekaj casa uzivamo ob tem. A hkrati se vila pocasi oddaljuje od nas in izgublja v daljavi, mimo pridejo druge stvari. In ta izguba nas spet boli, morda se bolj kot srecanje z zanemarjeno zivo mejo. Ker se prvic vozimo na tej relaciji ne vemo kaj pride za tem, zato potujemo z neprestanim upanjem, da bo mimo le prislo kaj prijetnega in strahom, da mimo pride kaj drugega.

In potem nenadoma spoznamo, da se le vozimo mimo, da nic od tega kar vidimo ni nase, da nic od tega kar srecamo ni nas resnicen obraz. Se vedno dozivimo vse stvari ob progi, slabe in dobre, a zaradi tega ne trpimo. Morda jih vidimo se bolj jasno, dozivimo se bolj intenzivno in neposredno, neobremenjeno s svojimi upanji in strahovi.

Na svoj ubogi jaz obesimo cisto vse kar pride mimo - vsako misel, custvo, besedo, razpolozenje. Ceprav so si slike o tem kdo smo iz trenutka v trenutek tako razlicne, se vsake oklenemo kot podobe tega kar resnicno smo. Ob tem po nepotrebnem trpimo. Vse v nasem zivljenju in sebe samega dozivimo, kot da smo narejeni iz granita, tezki, nespremenljivi, dolgocasni in prazni. Vse izgleda neskoncno resno, z vsem se je potrebno boriti. To oklepanje obcutimo kot stiskanje v prsih, vcasih mocnejse, drugic sibkejse, a vedno prisotno.

Nasprotno, s spoznanjem, da je vsaka oblika tega kaj smo, le trenuten in lokalen vremensko zivljenski pojav, postane zivljenje lahkotnejse, polno novih moznosti in svobode.

Pravi dom

Hkrati s tem, ko spuscamo omejeno in trdo predstavo o tem kaj smo, prihajamo pocasi v stik z necem kar lezi za vsemi temi razlicnimi predstavami, s prostorom, v katerem se vse to dogaja. Z jasnim nebom, po katerem plavajo oblaki nasih zivljenskih dozivetij. Podobno kot se neba ne da opisati z opisovanjem oblakom, ampak le z njihovo odsotnostjo, se tega prostora ne da zajeti s predstavami. Najbolj ustrezni pridevniki so odprtost, svoboda, mir, radost, prostor napolnjen s spontano ljubeznijo do vsega kar obstaja. Hkrati vemo, da je to nase resnicno srce, da je vedno bilo, vedno je in vedno bo z nami, ter da je vse nase zivljenje narisano z barvami te popolnosti. Nekaj na kar se lahko v vsaki situaciji in v vsakem trenutku zanesemo, nekaj kar je nase resnicno zavetisce, nas pravi in edini dom.

Srce prebujenja

Poleg ideje zatocisca je pri prostracijah prisotna tudi bodhicitta. Bodhicitta je sanskrtska beseda in pomeni srce prebujenja. Bistvo bodhicitte je socutje, a bodhicitta je vec kot samo socutje. Pomeni prepoznati in sprejeti odgovornost za dobrobit vseh zivih bitij ter posvetiti svoje srce cilju dokoncnega unicenja vseh oblik nepotrebnega trpljenja, ne glede na to cigavo je. Kar ni tezko, saj ze sedaj ne maramo trpljenja in se neutrudno bojujemo proti njemu. Le umetno ustvarjeno mejo med mojo in tvojo bolecino je potrebno opustiti.

Strastna ljubica oklepanja predstave o sebi je sebicnost. Ne samo, da smo obsedeni z fiksno predstavo o sebi in da vse zivljenje dozivljamo s perspektive te misli, dodatno vso svojo aktivnost posvetimo skrbi za ugodje te predstave, pogosto na racun trpljenja drugih, v prepricanju, da je najbolj pomembna stvar v vesolju.

Tiste, ki nam koristijo ali ki jih imamo za svoje imamo radi. Tiste, ki nam povzrocajo probleme in ki jih nimamo za svoje, z jezo odganjamo stran. Za vse ostale nam je vseeno. Nasi odnosi so doloceni s tem enostavnim principom. A kdo je v resnici prijatelj, kdo sovraznik in kdo tujec? Ljudje prihajajo in odhajajo iz nasih zivljenj, nas odnos do njih niha v vetru spremenljivih okoliscin. Ljubezen se spremeni v sovrastvo, odbojnost v prijateljstvo, blizina v odtujenost in oddaljenost v intimnost. Vse to pa se konca v smrti. Iz tega vidika izgleda naivno oklepanje predstave o mojih in drugih otrocje in vprasamo se ali res ni mozno odnosov do bratov in sester, s katerimi si delimo ta planet, zasnovati na bolj trdnih, realisticnih in zdravih temeljih.

Kljub vsem razlikam smo si vsi enaki v tem, da iscemo sreco in bezimo pred trpljenjem. Ne samo to, z odkritjem dobrote v svojem srcu vemo, da je to resnicna narava vsakega zivega bitja. Sebe in ostale zacnemo videti z bolj cistimi, svezimi ocmi, neobremenjenimi s tem kaksno korist ali skodo nam drugi povzrocajo na povrsinskem nivoju. Zacnemo jih dozivljati ne iz ozke perspektive predstave o sebi, ampak iz perspektive prostora nase osnovne dobrote. Narava tega prostora je socutje do vsega kar zivi. Podobno kot oblak ni lastnik neba, jaz ni lastnik tega socutja, ampak postane njegovo orodje.

Od vse bolecine na tem svetu je najbolj tragicno trpljenje nekoga, ki se ne zaveda tega kar ima v sebi, kot nekdo, ki zivi v hisi zgrajeni iz cistega zlata, a ker ne pozna njene vrednosti, v revscini umre vod lakote. Dejstvo, da je trpljenje tako nepotrebno, naredi socutje toliko bolj intenzivno. To socutje je opremljeno z vizijo resitve, z zavedanjem resnicnega bistva vsakega zivega bitja. Taksno socutje nima misli ali predstave pomagati nekomu, ampak kot plamen svece spontano prizge vsako drugo sveco, s katero pride v stik.

V budizmu so opisani postopni koraki za gojenje bodhicitte. A to je le pot do srca prebujenja, ki je ze sedaj v nas. Ljubezni ni potrebno na novo ustvariti, ampak ji le pustiti, da se izrazi. Ocena popolnosti zivljenja ni potrebno najprej napolniti, ampak le spustiti oklepanje ostrih skal omejenih predstav in zaplavati v njem.

Svet kot prijatelj

Najlepse pri vsem tem je, da dobimo vse, brez da izgubimo karkoli. Biti najbolj sveta stvar na svetu in navaden clovek se zlijeta v eno harmonicno celoto. Ce nam za trenutek uspe ustaviti skakanje iz ene zivljenske situacije v drugo in se dotakniti prostora, ki lezi za tem, smo dali temu zivljenju smisel in pomen temu, da smo se srecali in skupaj preziveli nekaj casa. V nasprotnem primeru, bomo celo zivljenje preziveli, brez da bi enkrat samkrat zares odprli oci.

Nihce ne ve koliko dni na tem svetu nam je se preostalo. A ce jih prezivimo z zaupanjem v lastno dobroto, odprtim umom in ljubeco pozornostjo do vsega, kar pride mimo, bomo dali trajno vrednost temu cloveskemu zivljenju. Iz dneva v dan, iz leta v leto, iz zivljenja v zivljenje se nam bo odpiral lepsi in toplejsi pogled na svet. Kot pravi Njegova svetost Dalaj Lama, svet bo postal nas prijatelj in nase zivljenje potovanje od srece do srece, od miru do miru.