Informativna stojnica
Ob desetih dopoldne sem ob cesti cakal na kaksen prazen taksi. Bilo je vroce in soparno. Kupil sem si kapo, a ze spet sem jo pozabil v stanovanju. Nisem imel casa se vrniti po njo, ze tako sem zamujal. Ni trajalo dolgo, da sem dobil taksi. Zaradi neznanja kitajscine sem povsem odvisen od listkov papirja, na katerih imam v kitajscini zapisane naslove. Nasel sem pravega, ga pokazal vozniku in ze sva bila na poti. Kitajski taksisti vozijo bolj divje kot Italijani, morda bi se lahko primerjali z Indijci. V dolgih letih vsakodnevnega krizarjenja po mestu so izpilili svoj cut za optimalno hitrost in natancnost preracunavanja izida kompleksnih prometnih situacij. Kljub temu, da hitrost stejejo v kilometrih, varnostno razdaljo merijo v milimetrih.
Bilo je sobotno dopoldne in promet je bil gost. Cakanje v koloni pred rdecim semaforjem je voznik izkoristil, za to da je za pol minute spustil svoje delo iz rok. Iz police v vratih je vzel casopis in ga zacel pregledovati. Na naslovnici je bila velika slika tibetancka z namrscenim obrazom in skustranimi lasmi, fotografija, ki sem jo v blizini Shechena posnel aprila letos. Zelena se je hitro prizgala, voznik je moral nazaj na delo, jaz pa sem si sposodil njegov casopis.
Naslovnica z napisom: “Njegove igrace so jagnjeta. Sirote iz gora upajo na vaso pomoc.”
V tem sva prispela do chengdujskega Xinhua parka. Placal sem za voznjo in izstopil v mnozico ljudi. Bil je 1. junij, mednarodni dan otroka, in vsepovsod so se gnetli starsi s svojim otrokom. Na Kitajskem namrec ze nekaj desetletij izvajajo politiko edincka, ki je ucinkovito omejila rast prebivalstva. Vsakih sedem let je Kitajcev za 100 milijonov vec. Statistiki predvidevajo, da se bo v nekaj desetletij stevilo ljudi ustalilo pri milijardi in sesto milijonov. Kakorkoli ze, v mestih zelo poredko vidis starse z vec kot enim otrokom in besede, kot so brat, sestra, stric, teta, bratranec in podobne pocasi izumirajo iz sodobnega kitajskega jezika.
Ni mi bilo jasno kam tocno naj v parku grem. Odlocil sem se za hojo v smeri urinega kazalca. Prisel sem mimo odra, na katerem so pripravljali nekaksne nastope, nabasanega luna parka in restavracij, a prijateljev se vedno nisem nasel. Intuicija me je pustila na cedilu. Odlocil sem se za uporabo bolj zanesljive tehnike - mobitela. Poklical sem Gangshar Rinpocheja. “Ej, kje si? Tu te ze cakamo!” Telefon sem podal mladi prodajalki hladnih napitkov, ki mi je izdelala se en navigacijski papircek. Le nekajkrat sem ga moral pokazati ljudem, slediti smeri njihove roke in ze sem se znasel pri tjulnih. Vcasih me presenti, da znajo tu vsi ljudje brati - navajen sem na Tibetance. Tjulna sta v majhnem bazenu veselo plavala v krogu, obkrozena z mnozico ljudi, ki so jima molili na palice privezane ribe. Nista se prevec menila za njih. Kot atrakciji pred poslopjem vodnega zabaviscnega parka, ne trpita za lakoto.
A nisem prisel na obisk k tjulnem. V vogalu ob vhodu v poslopje sem zagledal Rinpocheja, Lumei, energeticno mlado kitajsko, ki je z nama prisla iz Pekinga in druge prijatelje iz Chengduja. Obkrozeni s fotografi in kamerami so pripravljali stant. Na panoju so bile obesene crno bele fotografije revnih tibetanskih otrok in sirot. Pripravljene so bile velike prazne kartonaste skatle in flomastri ob rdecem blagu. Nad stant so obesali velik rdec transparent z napisom v kitajscini:
“Casopisa Huaxi Dushi Bao in TianFu Zao Bao v sodelovanju z lokalno vlado okrozja Dege so skupaj omogocili akcijo zbiranja sredstev in potrebscin z naslovom - Ljubezen na visokogorju, pomagajmo sirotam!”
Stant sta organizirala omenjena Sichuanska dnevnika. Dan pred tem smo imeli na sedezu casopisne hise tiskovno konferenco. Prisotni so bili Gangshar Rinpoche, dva voditelja vlade okrozja Dege, pod katerega spada Shechen, predstavniki teh dveh casopisov in novinarji, fotografi ter nekaj TV postaj. Na zacetku smo jim predvajali moj film. Kratko verzijo, ki sem jo naredil, ker smo nujno potrebovali material za promocijo projekta ustanovitve sole za sirote. Film ni nic posebnega, na hitro predstavi le najbolj osnovne stvari. A to ni nikogar motilo. Novinarjem se zdi zanimiva zgodba tujca, ki je prisel v te nerazvite kraje in tam posnel film za pomoc otrokom. Ko sem zacel z videokamero snemati dogajanje na tiskovni konferenci, so mi vsi fotografi skocili naravnost pred objektiv in me poslikali, kot da bi bil George Lucas.
Prejsnji dan sta dva novinarja z mano naredila intervju. Sprasevala sta me, katera srecanja z otroci so mi najbolj ostala v spominu, zakaj sem snemal film in kaj bom naredil z njim? Povedal sem jim tri zgodbe.
Prva je bila obisk pri Dudziju, brata od Tashija, ki zivi v Sowa Kumi. Poznava se ze od prej. Njegovi trije otroci iz prejsnjega zakona, ki sedaj zivijo pri stricu Tashiju in dedku Sengeju v Tsar Tsarju, so ocetu ocitno povedali veliko dobrih stvari o meni. Dudzi je bil zelo vesel mojega obiska in me je toplo sprejel, kljub temu, da zivijo v zelo skromnih razmerah. Pozimi je njihov dom majhna hisa iz blata in polivinila. Ce poznas zivljensko zgodbo ljudi, bolecino in izgube skozi katere so sli, te toliko bolj gane njihova toplina, prijaznost in ljubezen do zivljenja. Dudzijeva prejsnja zena - mama od treh otrok - je pred stirimi leti nenadoma umrla. Dudzi se je na novo porocil, otroci pa so odsli od doma. Z sedanjo zeno imata se dve hcerki. Zena je bila spet noseca in vse je kazalo, da bo rodila tisto noc, ko sem bil pri njih. Pomagati ji je prisla njena sestra, nuna v samostanu v okolici. Nobenega zdravnika ali babice ni, ki bi pri porodu pomagala. Zato se pogosto zgodi, da mati ali otrok pri porodu umreta. Pricakovanje rojstva je spremljala zaskrbljenost in strah. Edino na kar se ljudje v taksni situaciji lahko obrnejo za pomoc je molitev. Dudzi me je prosil za kaksen blagoslovljen predmet. Njegovi zeni sem dal vrvico, ki sem jo imel okoli vratu, posveceno od Njegove svetosti Dalaj Lame. Tisto noc je snezilo. Spal sem pri dudzijevem sosedu, a bil z mislimi pri njih. Zjutraj nas je zbudilo jasno sonce nad zasnezeno belo pokrajino in novica, da se je v noci brez problemov rodila deklica. Dudzi nam jo je prinesel pokazat pred hiso. Malo bitje in ponosni oce sta se mi vtisnila v spomin, kot opomin lepote in dragocenosti zivljenja.
“Kaj pa sirote? A si se srecal s kaksnimi sirotami?”, sta vprasala novinarja. Opisal sem srecanje s tremi otroci, ki vsi zivijo pri svojem stricu. Najstarejsemu, 13.letnemu fantu, sta v bolezni umrla oba starsa. Deklici Gantso, stari 10 let, in njenemu leto starejsemu bratu Kadi pa so oceta ubili razbojniki. Njuna mati se je na novo porocila in ju zapustila. Na zacetku je bilo otrokom nerodno, a hitro smo postali prijatelji. Otroci skrbijo za krave in ovce, ter v sezoni pomagajo nabirati crve. Vprasal sem jih, ce bi sli v solo, a njihov stric je to zavrnil. Njihovo pomoc potrebuje doma. Kdo bo skrbel za krave in ovce, ce bodo oni v soli? Zdelo se mi je skoda, da razmislja na tak nacin. Razumem njegov polozaj, a morda bi lahko v solo poslal vsaj enega od otrok. Deklica je bila se posebaj odprta in komunikativna, od sole bi zagotovo veliko odnesla. Morda bo mozno strica kasneje pocasi pregovoriti v to.
Tretja zgodba je bila o 11.letnem fantu in njegovem stricu, ki sta v Tsar Tsarju prisla do mene. Od znancev sta namrec slisala, da pomagam pri tej soli. Fant in njegova triletna sestra nimata oceta, mama pa jima je lani umrla zaradi gripe. Stric mi je rekel, da bi fant rad sel v solo. Nisem bil preprican, ali je to bolj striceva kot fantova zelja. Ko sem ga vprasal, ce zeli v solo, me je presenetil s svojim odlocnim “Ja! Grem!” S tem trenutkom se je moje dojemanje vsega tega pocetja v zvezi z ustanovitvijo sole spremenilo iz abstraktne ideje v nekaj zelo konkretnega. Otroku sem obljubil, da bo lahko sel v solo in poti nazaj vec ni.
O tem sem se pogovarjal z novinarjema. S prevajanjem kitajscine mi je pomagala prijateljica Selma iz Slovenije. Z mozem Scottom in hcerko Yeeno so prisli za nekaj casa ziveti in delati na Kitajsko. Iz Pekinga v Chengdu sem moral odditi zelo na hitro. Da moram na pot, so mi povedali le tri ure pred odhodom vlaka. V tem casu sem moral dokoncati film, spakirati in skuhati vecerjo. Ko sem dan in pol kasneje prispel v Chengdu, je bilo veliko ljudi v stanovanju pri Lhamo in njeni sestri, kjer sem stanoval prej. Tako, da sem se tokrat naselil v slovensko-avstralsko okolje selmine druzine.
Na tiskovni konferenci so objavili, da bosta casopisa podprla ustanovitev sole z objavo clankov in organizacijo zbiralne akcije na dan otrok. Na ta dan sta casopisa na naslovnicah objavila slike otrok in clanek o njihovih zivljenskih razmerah, skupaj s pozivom, da ljudje pridejo na stojnico in sirotam poklonijo denar, ki bi ga sicer zapravili za svoje nove igrace.
V notranjosti casopisa clanek “Kupite eno igraco manj in pomagajte sirotam iz visav!”
Vecina ljudi po velikih mestih Kitajske si tezko predstavlja, da nekateri ljudje v isti drzavi zivijo v tako drugacnih razmerah. Ljudje teh razmer niti ne poznajo. Mediji namenjajo glavno pozornost le predstavitvi bolj svetlih plati napredka drzave. A vzpodbudno je videti, se te zgodbe zares dotaknejo ljudi. Tudi odziv v parku je bil dober. Tam smo stali sest ur in ves ta cas, so se ob stojnici brez premora vrstili starsi in otroci. Nekateri so poklenili obleke, drugi zvezke ali igrace, najvec pa denar - od drobiza do po sto juanov. Zanimivo je bilo videti otroke, ki so mimo prisli brez svojih starsev, si ogledali slike, prebrali napis in iz lastnega otroskega zepa dali denar. Vsi podporniki so se v znak dobrih zelja podpisali na velik trak rdecega blaga.
Gangshar Rinpoche in pano s slikami otrok
Podpisovanje na rdec trak
Ob zakljucku smo imeli vec kot 2500 juanov, tri skatle oblek in drugih stvari ter 40 nogometnih zog, darilo enega od chengdujskih nogometnih mostev. Vse skupaj se mi je zdelo zelo podobno informativnim stojnicam, ki smo jih za pomoc Tibetu v preteklih letih organizirali v Sloveniji - utrujenost po urah stanja na soncu, od mnozice ljudi in nosenja tezkih skatel. Hkrati sta prisotni vzpodbuda in ispiracija, ki ti jo dajo ljudje s svojo iskreno naklonjenostjo in pomocjo dano iz srca.
Naslednji dan sta oba casopisa objavila reportazo o uspehu akcije. V enem je bil naslov: “Namesto, da bi si kupila nove igrace sem dala denar sirotam.”
Tudi moj intervju je bil objavljen, z naslovom: “V mojem filmu ne morejo biti samo lepi prizori visokogorske pokrajine.” Novinarji so si privoscili precej kreativne svobode in vse skupaj naredili zelo romanticno. Napisali so, da sem sicer tujec, a ze skoraj pravi Kitajec. Omenilo so se moje modre oci. Tudi rjavooka Selma je dobila sinje moder pogled. Po njihovem sem na Kitajski ze leto dlje kot se jaz spomnim. Baje sem v dezelo rumene reke, velikega zidu in pande priletel s Kitajsko letalsko druzbo. Morda je to dober znak, da dobim kaksno brezplacno vozovnico v prihodnosti. Tudi zgodbe otrok so precej pomesali. Izgleda, da tu mediji na tak nacin delujejo. A to so ze podrobnosti - namen in sporocilo sta prisla do ljudi.
Po nekaj kratkih dnevih slave bo kmalu treba spet na vlak in se odpeljati 2000 kilometrov nazaj v Peking.
