Elimite Online Buy Neurontin Nexium Online Buy Seroquel Neurontin Online Buy Synthroid Coumadin Online Buy Prevacid Soma Online Buy Cialis Soft Tabs

Prijatelji me veckrat vprasajo: “Ali si se zares srecal s kraljem sveta?” Ta zgodba je pravljica. Spoceli so jo resnicni dogodki in srecanja z resnicno zivecimi ljudmi, a zrastla je v maternici domislije in notranjega navdiha. Toda bogatstvo o katerem pravljica govori je resnicno. Zato je morda ta pot v druzbi pravljicnega kralja sveta bolj resnicna od marsikatere resnicno prehojene poti. Kakorkoli ze, nekoc, v dezeli dalec dalec stran, se je zgodilo tole:

Po nekaj mesecih Shechena sem bil ze prav navelican tega kraja. Te obcutki so dosegli svoj vrhunec v dnevih mrtvila po tibetanskem novem letu. Odlocil sem se, da cimpreje oddidem na pocitnice v Tsar Tsar.

“Sedaj ne mores od tu”, so me prepricevali domaci: “Po novem letu ne gre nihce nikamor, nobenega motorja ne bos dobil, nas pa je pokvarjen.”

Poslusal sem jih in ostal doma se eno noc. A naslednji dan se spet ni cisto nic dogajalo, postajal sem vedno bolj nestrpen in zvecer sem se nepreklicno odlocil, da naslednje jutro za vsako ceno oddidem, tudi ce moram pes, tudi ce se moram na poti boriti z norimi kravami, tudi ce nikoli ne prispem do cilja.

Res sem se naslednje jutro odpravil od hise, z majhnim nahrbtnikom in zakljem z darili za otroke v templju kralja Gesarja v Tsar Tsarju. V duhu nasega novega leta sem za njih kupil nalivnike, lesene drzalce papirja in nekaj boljsih sladkarij. Tibetanci se sicer ob novem letu ne obdarujejo in ob vsej mnozici bozanstev dedka mraza ne poznajo. Domacim sem obljubil, da se vrnem v hiso, ce ne najdem nobenega motorja. Vendar sem vedel, da se ne bom vrnil. Ce bi jim povedal za nacrt, da grem pes, me zaradi zaskrbljenosti ne bi pustili na pot.

Po pobocju sem se skozi samostansko naselje spustil do travnate ravnine, ki vodi do vasi in ceste. Do tja je kar dalec, vsaj en kilometer in kaksnih 20 minut hoje. V vasi ni bilo na spregled zive duse in brez, da bi cakal na mimoidoce motorje zacel pes pot: “Ce bo mimo prisel kaksen motor, ga bom ustavil, drugace pa sel pes. Do vecera bom v vsakem primeru na cilju.”

Pot od Shechena do Tsar Tsarja je makadamska cesta, speljana ob reki v njeni dolini. Reka je bila zaledenela, na obeh bregovih so bile debele plosce ledu, le v sredini je tekla tekoca voda. Na nekaterih predelih pa je bila popolnoma prekrita z ledom. Na tem delu je dolina ozka, na obeh straneh ujeta med strma skalnata pobocja. Tako se na ta rahlo oblacen dan sam hodil po samotni tibetanski pokrajini. Vsake toliko casa sem srecal molilne zastave, ki so plapolale v hladnem vetru ali kupe kamenja z izklesanimi mantrami. Te oznacujejo svete kraje ali pa so bile tja postavljene v imenu umrlega ali bolanega cloveka. Slisal sem le glas vetra, sumenje reke in petje ptic.

Dokler se nekje v daljavi tem glasom naravi ni pridruzil cloveski glas, glas petja z mocnim visokim glasom, v slogu prepevanja gorskih kmetov. Le tako pesem v teh pustih gorah in dolinah pride do izraza. Dalj ko sem hodil, bolj je petje postajalo glasnejse in razlocnejse. Kmalu sem v daljavi ob cesti zagledal clovesko obliko. Clovek je sedel ob cesti in pel.

Bil je star stric. Ko sem prisel do njega je utihnil in me z zanimanjem opazoval. V teh dneh med temi hribi ne srecas veliko tujcev. Imel je kratko postrizene sive lase, zguban obraz in temne, zive oci.

“Kako si? Kam gres?”, sem ga pozdravil. Bil je presenecen, da govorim njegov jezik: “Oj, tibetansko razumes! Kam pa gres?” Razlozil sem mu moj namen in potrebo, da grem v odsotnosti motorjev pes k prijateljem v Tsar Tsar. Tega je bil vesel: “O potem pa greva lahko skupaj. Tudi jaz sem namenjen v to smer.”

Uprl se je na leseno palico in vstal. Oblecen je bil v tradicionalno zimsko obleko, ki jo tudi v teh casih nosijo skoraj vsi ljudje tu naokoli. To je nekaksna jakna, podaljsana do kolen. Njegova je bila iz debelega volnenega blaga, temne barve, podlozena z belim kozuhom jagenjckov. Obleka nima zadrge, kot plasc si jo zavijejo okoli telesa in v pasu zavezejo s trakom. Hecna je zaradi dolgih rokavov, ki segajo do kolen. A v mrazu so dobro zavetje za roke. Kadar so v hisi ali imajo delo iz rokava potegnejo desno roko in tako odkrijejo desno ramo, prazen rokav pa visi vzadaj kot kaksen rep. Kljub starosti je bil stric v dobri formi in s hitrim korakom sva nadaljevala pot.

Moz je spet zacel prepevati. Pel je mantro Guru Rinpocheja, kot tu imenujejo Padmasambhavo, indijskega mojstra, ki je v 7. stoletju v Tibet prinesel budisticna ucenja. Znan je bil po cudodelnih sposobnostih. Mudil se je tudi v teh krajih in za seboj pustil trajen pecat.

“Om ah hung benza guru pema sidhi hung…” je prepeval.

Vesel sem bil njegove druzbe in veselega razpolozenja. Izza ovinka se je prikazal manjsi kamnit most, zgrajen pred kratkim. Most je del zgraditi Rabjam Rinpoche, najpomembnejsi duhovni voditelj Shechen samostana, ki pa vecino casa prezivi v Indiji, Nepalu in Butanu. V letu predno je bil zgrajen most je pri preckanju reke v usnjenih colnih ali preko ledu utonilo 12 ljudi. Na tem delu se dolina razsiri in hribi postanejo bolj ovalni, prekriti le s porumenelo travo. V ravnini so se prikazali jaki in konji na pasi. Tu reka zacne dolg ovinek in ce preckas reko in hodis po notranji strani si prikrajsas del poti.

Prisla sva cez most. Takrat je stric spremenil svoj pevski program. V lepi in pocasni melodiji je pel:

“Ta tla odisavljena s parfumom, posuta s cvetjem,
Z goro Meru, stirimi kontinenti, soncem in luno
Vidim kot cisto dezelo bude.
Naj vsa ziva bitja uzivajo to cisto dezelo!”

Te besede dobro poznam. Ravno tu, v gori nad Shechen samostanom sem jih poleti ponovil 111.111 krat. Zdelo se mi je zanimivo, da stric poje ravno to. “Zakaj ponavljas daritev mandale?”, sem ga vprasal.

Nenadoma se je ustavil, me v tisini nekaj trenutkov gledal v oci in nato veselo vzkliknil: “Zato ker sem kralj sveta!” S se vecjim zanosom je nadaljeval petje. Presenetil me je njegov navihan odgovor, ki je ponudil iztocnico za zanimiv pogovor.

“Aha, torej so gora Meru in vsi stirje kontinenti tvoja last?”, sem ga izzval.

V enem od budisticnih opisov sveta je nase vesolje opisano kot ogromna kvadratna plosca obdana z jeklenimi gorami, s sedmimi koncentricnimi oceani in gorskimi pobmocji. V notranjosti so stirje kontinenti razlicnih oblik, vsak na svoji strani kvadrata, kjer zivijo ljudje. Nas naj bi bil juzni in zanj sta znacilna nedolocena zivljenska doba ter zmes srece in bolecine. Na drugih treh kontinentih ljudje zivijo v vecji gotovosti in blagostanju. Na sredini je gora Meru, na glavo postavljena raztegnjena piramida s stirimi stranicami razlicnih barv. Nasa stran je modra, zato naj bi bilo nase nebo modro. Na plosci na vrhu gore zivijo bozanska bitja.

“Seveda!”, je pritrdil: “Kako bi drugace bil kralj sveta?”

Preprican v lahko zmago v tej debati sem ga soocil z naivnostjo njegovih predstav: “Kaj ne ves, da je nas svet okrogel? Ljudje so z mocnimi ladjami poleteli v nebo in jasno videli, da zivimo na krogli, ki krozi okoli sonca. Nobene gore niso videli, niti treh drugih svetov. Ocitno si kralj izmisljenih svetov!”

Ob tem sem mu s palico v prahu na cesti narisal diagram nasega soncnega sistema. A moji znanstveni argumenti ga niso niti najmanj zmotili. Smejal se je: “Kaj vem, kaksni ljudje so odleteli v nebo in kako so gledali, da so videli le en okrogel svet! Od kjer gledam jaz je ocitno, da sonce vzide izza tistih gora tamle in zaide v dolini, tamle, na drugi strani. Vsak dan to vidim z lastnimi ocmi. A ti si ze odletel v nebo in videl stvari, o katerih mi govoris?”

“Ne…”, sem moral priznati. Nadaljeval je: “Ali res verjames, da je svet to kar si tule narisal? Cez nekaj trenutkov bo veter odpihnil tvojo risbo. Nic ne bo ostalo od nje. A tla na katerih stojiva, bodo se vedno tu. Ko bodo ljudje zgradili boljse ladje in odleteli visje v nebo bodo videli se druge stvari, ki jih sedaj ne morejo.”

Bil je zelo odlocen: “Cisto vseeno je ali si predstavljas svet kot okrogel, kvadraten ali trikoten. Kakrsnkoli ze je, jaz sem njegov kralj. Kralj vsakega kamna na tej cesti, vsakega oblaka na nebu in vsake kaplje vode v tej reki…”

To je govoril s taksnim zanosom, da se mi je zazdelo, da zares verjame v to kar govori. Kakorkoli ze, ta pogovor nama je krajsal pot, zato sem nadaljeval: “Ce si kralj sveta, moras zagotovo imeti ogromno denarja, kaj ne?”

“Sploh ne!”, se je krohotal: “Niti ficka nimam v zepu. Ves, majhni kralji potrebujejo denar, da kupijo stvari, ki niso njihove. Jaz sem velik kralj. Ali potrebujes denar, da vzames hrano iz lastne shrambe? Kaj mi bo denar, ce je ze sedaj vse moje? Kako bi lahko hodil naokoli, ce bi nosil v zepu vse kovance tega sveta?”

Da bi to povdaril, je lahkotno poskocil v zrak in se zavrtel okrog in okrog.

Iz zepa sem potegnil ves denar, ki sem ga imel s seboj, priblizno 90 juanov v drobizu. S sopom sem mu pomahal pred obrazom: “Poglej! Tale denar je moj. Vse dokler ti ga ne dam ali mi ga ne ukrades, ne bo tvoj. Tudi, ce je ves drug denar tvoj, tale drobiz je moj in ti nisi kralj teh 90 juanov!”

“Ah, sploh ne poslusas kaj ti govorim!”, je zmajeval z glavo: “Pravim, da sem kralj sveta. Moje je cisto vse kar obstaja - tudi ti in seveda ves tvoj denar in vse ostalo kar imas. Res je cvet last grma na katerem je zacvetel, a vse skupaj, z grmom in njegovim cvetom vred, je last travnika. Zakaj bi kradel iz lastne denarnice? Cisto vseeno je ali je denar v tvojem ali mojem zepu. Vsak zep je del mojega kraljestva.”

Nadaljeval je: “Majhni kralji ropajo sosednje dezele in pobirajo davke od podloznikov. V resnici niso kralji, niso gospodarji svojih dezel, niti svojih ljudi. Stvari jim neprestano uhajajo iz rok. Ce si zares lastnik sadnega drevesa, ti ni treba obrati sadezev in jih zapreti v tvojo klet, zato da bodo tvoji. Lahko jih kar pustis viseti na drevesu. Zakaj bi se mucil s premikanjem moje lastnine z enega konca moje zemlje na drug konec moje zemlje?”

“Vse lepo in prav kar pravis…”, sem mu odgovoril: “Ampak poglej tole - recimo, da hudo zbolis in rabis denar za zdravnika. Kljub temu, da je tvoj ves svet, ti jaz mojega denarja ne bom dal in ti bos umrl zunaj na mrazu pred bolnico. Kako se lahko kaj takega pripeti kralju?”

Takoj je nasel odgovor: “Ah, razmisljas kot majhen kralj. Pravis, da se kraljem kaj takega ne more pripetiti? Povej mi, koliko kraljev iz preteklosti je danes se tu? Kaj se jim je zgodilo? Majhen kralj vse zivljenje skrbi za svoje telo, celo vojsko ima, da ga neguje, bogatstvo zapravi, da ga neguje. A na koncu se izkaze, da tak kralj ni niti gospodar lastnega telesa. Ce ga ne ubijejo sovrazniki, prej ali slej zboli in v mukah umre. To je konec majhnega kralja in njegovega kraljestva. Nekateri vladajo le nekaj let ali mesecev. Povej mi, kako se lahko kaj takega zgodi resnicnemu kralju?”

Nobenega pametnega odgovora, ki bi nasprotoval njegovim besedam, nisem nasel. Kar je povedal je imelo svoj smisel.

Govoril je naprej: “Jaz sem velik kralj. Tole moje telo je le ena izmed neskoncnih stvari v moji dezeli. Zakaj bi se ves cas ukvarjal le z njim? Stvarem vladajo naravni zakoni. Star sem, lase imam sive, zobje mi izpadajo. Bolijo me kolena, ker vsak dan hodim v hribe. Jem lahko le tsampo in kuhano meso. Od vsega drugega me boli zelodec. Tole telo bo kmalu hrana za ujede… Zakaj bi se kralj sveta sekiral, ce gre ena izmed njegovih stvari skozi svoje zivljenje. Clovek zivi zaradi smrti in umre zaradi zivljenja. Kako se lahko enega veselis in drugega bojis?”

V tem sva prisla do prve vasi na poti. Na obeh straneh ceste je nekaj pritljicnih his zgrajenih iz blata in ob njih ograde za zivino. Nikogar ni bilo na cesti, vsi so cepeli doma in uzivali novo leto. “Psi najbrz ne praznujejo novega leta in v dolgcasu cakajo na kaj, kar bi jim popestrilo dan.”, me je skrbelo. “Sicer je z mano kralj sveta, a kaj ko je tako mogocen, da nima niti vojske…”

Res sta kmalu proti nama pritekla dva psa. Pobral sem dva kamna. Prvega sem vrgel proti njima in drugega drzal v dvignjeni roki. To ju je ustavilo in iz varne razdalje sta pogumno lajala. Proti koncu vasi se je pojavil se en pes, drugacen od prvih dveh. Velik in rjav, pritekel je od oddaljene hise, ne da bi enkrat samkrat zalajal, se zrinil skozi luknjo v zicnati ograji in planil proti meni. Sele takrat je zacel jezno rencati. Zagrozil sem mu z velikim kamnom, pripravljen, da ga vrzem v njega, ce bo potrebno. To ga je ustavilo le kaksen meter pred mano. Ko sem agresivno sel proti njemu se je odmaknil, a hitro v napadu spet prisel blizu. Med tem sem se v vzvratni hoji pocasi premikal po cesti naprej. Ta dvoboj je trajal kar nekaj casa, vse dokler nismo prisli iz vasi. Sele tam je obstal in v zadoscenju, da je obranil svojo vas pred cudnim tujcem z velikim nosom, lajal za nama.

Pasji boji niso kralja cisto nc pretresli. Najbrz zato ker je kot domacin navajen psov in seveda zato, ker je kralj sveta.

“Izgleda, da tile psi ne vedo, da si njihov kralj”, sem pripomnil.

“Ha, ha, ha…”, se je smejal: “A nisi opazil, da so lajali le nate? Ali sem jim jaz moral groziti s kamni? He, he, he…”

Ko se je zresnil je nadaljeval: “Vidis, majhen kralj potrebuje spostovanje drugih, zato da se pocuti kot kralj. Potrebuje klanjanje ljudi, vojake, palace, razkosne obleke in draguljasto krono, zato, da je kralj. Potrebuje nekoga, ki ga okrona. Brez tega ne more biti kralj. In kaj to pove? Da sam od sebe sploh ni kralj!”

“Pravi kralj je kralj ze s tem, da zivi. Moje kraljevanje temu svetu ni odvisno prav od nicesar - ne od vojske, gradov, moci nad drugimi, denarja ali krone. Nihce me ni naredil za kralja, zato me nihce ne more odpustiti. Narava sveta je, da je moje kraljestvo in moja narava je, da sem kralj. Zato lahko zares vladam, brez upanja, da bi se kaj dobil in brez strahu, da bi karkoli izgubil.”

Hodila sva ze nekaj ur in na tem delu se reka, ob kateri sva hodila do sedaj, izlije v vecjo reko, ob kateri se nadaljuje cesta, a sedaj v smeri proti toku. Dolina se tu se bolj odpre in vse - ne samo reka - dobi razseznejse dimenzije. Pogled sega dlje, hribi postanejo vecji in reka naredi ogromen ovinek, dolg vsaj 15km, ce ne vec. Menda na tem mestu obstaja bliznjica, a ce ne poznas poti ni pametno tvegati izgubljenega tavanja po zmrznjenih tibetanskih hribih.

Dober del tega ovinka sva prehodila brez besed. Kralj je spet nasel veselje v prepevanju, mene pa so ze rahlo utrujenega prevzele raznovrstne misli. Oblaki so postali gostejsi, sunki mrzlega vetra so s seboj prenasali prah. Tudi velika reka je bila ponekod cez in cez zamrznjena, tam se ljudje vozijo cez z motorji. Drugje je bil odkrit le ozek sredinski pas reke, po katerem so plavale velike plosce ledu. Na tem delu poti izgleda pokrajina se posebaj divja in prazna, a hkrati je to ravno zaradi tega tudi najlepsi kos poti.

Ko sva prisla, do izteka ovinka v ravnino, je bilo ze pozno popoldne, cas ko greda kmetje v hribe po svoje krave. Zjutraj jih nazenejo na pasnike in popoldne pridejo iskat. To ni lahko delo. V hribih ni nobenih ograd, ki bi kravam preprecevale gibanje v iskanju popolnega travnatega obeda, zato se krave povzpnejo visoko v hribe. Pastirji morajo za njimi.

Vrnilo se je nizko zimsko sonce in s svojimi toplimi barvami obarvalo pokrajino. Srecala sva prve ljudi. Tri mlada dekleta so se vzpenjale v pobocje po svoje krave. Zagledale so naju in nama mahale naj se ustaviva in prideva do njih. Povabilo je bilo zelo mamljivo, a ko sem pomislil na pozno uro in utrujene noge me je minila zelja po dodatnem plezanju v hrib. Vseeno je bilo to srecaje prijetna pozivitev, ki me je zbudila iz zamisljenosti in dala navdih za nadaljevanje pogovora.

“Ce si kralj sveta, imas sigurno zelo lepo kraljico, a ne?”

Prenehal je peti in odgovoril: “Prav imas! Ves, ko sem bil mlad sem imel zeno. Lepo dekle iz okolice. Imela je cisto srce in zelo mi je bila predana. Enega dne, kot ponavadi, je sla v hrib po jake, se zgrudila na tla in umrla. Nihce ne ve zakaj… Od tega je ze dvajset let.”

Zdelo se mi je, da je za nekaj trenutkov zalost preplavila njegove oci. Dokler ni nadaljeval: “Ves, a zaradi njene smrti nisem izgubil svoje kraljice. Cloveska zena pride in oddide. Kralj mora imeti bolj zanesljivo kraljico. Kraljico, ki mu vedno stoji ob strani, ki mu je vedno v navdih in ki mu prinasa le neprestano radost in zadovoljstvo.”

Zagledal se je v daljavo in nato obrnil proti meni: “Moja kraljica je lepota tega sveta.”

V njegovih besedah je bilo nekaj zelo globokega, nekaj casa sem bil lahko le tiho.

“Kaj pa vse grde in bolece stvari, ki jih je svet poln, kamorkoli pogledas?”, sem koncno spregovoril.

S toplim izrazom na obrazu je odgovoril: “Ves, lepota ni nekaj od vzunaj. Lepota je nacin, kako vidis stvari. Majhen kralj gleda s svojimi majhnimi ocmi, zamazanimi s predstavami in strahovi. Vidi le ocitno, povrsinsko plat.”

“Ali ves zakaj sem lahko kralj sveta? Zato ker vem kaj ta svet v resnici je. V srcu vsake stvari - zive in nezive - lezi neopisljiva lepota. To ni umetna lepota mladega dekleta z rdecimi lici, ki si v dolge crne lase vplete pisane dragocene kamne. Njena lepota je minljiva in ljudje se prerekajo o njej.”

“Resnicna lepota ne pride in ne mine. Je snov iz katere je zgrajen ta svet. Le to moras poznati, da si kralj sveta. Ta naravna popolnost sveta je edina krona primerna za resnicnega kralja, edina obleka v katero se ogrne, edina palaca v kateri zivi, njegova edina vojska in njegova edina kraljica, s katero prezivi vse dneve in noci. A me razumes?”

Odgovoril sem mu: “Ves, slutim, da za povrsinskim izgledom stvari obstaja nekaj taksnega, kot si opisal. A zelo tezko se je dotakniti tega, vse drugo je bolj ocitno…”

“Ah!”, je zamahnil z roko: “Kako kompliciras! Seveda je tezko, ce dolocis, da je tezko. A povem ti, nic ni bolj enostavnega, ocitnega, nic ni bolj resnicnega kot to. Le svobodo in prostor moras dati stvarem, pa se bodo same od sebe razkrile kot to kar v resnici so. Ponavadi verjememo, da lahko svet poznamo le tako, da stvari dolocimo za to ali ono. A to postane drug svet, svet nasih predstav in mi ujetniki v njem, ker verjamemo, da je resnicen. Svet je popoln sam od sebe - le dovoli mu, da se ti pokaze v pravi luci.”

“Ali mislis, da lahko ta svet z vsemi svojimi neskoncnimi pojavi, odtenki, oblikami in zaznavami pride iz necesa pustega, hladnega, grdega in mrtvega? Sonce spoznas po toplih zarkih, ki ti grejejo obraz, resnicno lepoto sveta spoznas po neskoncnih oblikah njenih kreacij.”

V tem sva prisla do naslednje vasi. Moz srednjih let, ki je stal ob cesti naju je prijazno pozdravil in povabil v hiso na caj. Utrujena, lacna in zejna sva njegovo povabilo z veseljem sprejela. Tako kot vecin kmetov je z druzino zivel v preprosti pritljicni hisi zgrajeni iz blata. Pohistva v njej ni bilo, le stedilnik, ena ali dve polici in namesto kavcev, slama na tleh. Tu sta zivela z zeno in stirimi majhnimi otroci. Dva sta predvidena za menihe in hodita v Shechen v solo, tretji sin in hci, pa bosta delala doma in nista delezna nobene izobrazbe. Tudi streha je iz vej ciprese in zemlje, polozena na lesena bruna. Ko je zapihal mocen sunek vetra, mi je s strehe v caj padala zemlja. Vseeno se mi je zradi dobrote ljudi v njej, hisa zdela lepsa od marsikatere razkosne palace, ki sem jih do sedaj videl. Morda sem zacutil nekaj od te lepote, o kateri je kralj prej govoril… Podprta s tsampo in cajem sva se hvalezno poslovila od gostiteljev in nadaljevala pot, bila sva ze na ene tri cetrtine.

Razmisljal sem o zivljenju ljudi, ki jih sedaj tu poznam, o bolecini, ki je tako nelocljiv del njihovega zivljenja. Ne da pri nas tega ni, a smrt in izguba sta tu veliko mocneje prisotna. Ljudje umirajo mladi, otrokom umirajo starsi, starsem umirajo otroci… Vprasal sem ga: “Toliko trpljenja in bolecine je na tem svetu. Ce si kralj sveta, kaj lahko storis glede tega?”

Ustavil se je na poti, obrnil proti meni in vidno ganjen spregovoril: “Ves, kralj sveta ima le eno sluzbo. Ljubiti svoje kraljestvo. Vsa bolecina in radost sveta sta njegova bolecina in radost. Nic me ne prizadane bolj kot trpljenje tega sveta. Ves, vsakdo si ustvari svoje kraljestvo. Ljudje verjamejo, da so majhni ljudje, postavijo ozke meje svoji dezeli in se zaprejo vanjo. Ne vidijo lepote in cistosti lastnega srca, niti sveta. Zato jih boli, zato jih je strah… Nic ni bolj zalostnega kot to.”

“Dezela kralja sveta nima meja. Ves, vsakdo je kralj sveta. Zakaj bi bil le eden? Majhen kralj je lahko le en sam, osamljen vlada manjvrednim ljudem. Kralj sveta vlada v druzbi vseh ostalih kraljev in kraljic sveta. Le taksna druzba je primerna zanj. V vsakemu bitju prepozna lepoto, vsakogar dozivi kot kralja sveta. Kaj lahko naredim za ljudi? Le to, da jih obravnavam kot to, kar resnicno so…”

“Ves, najlepse pri tem, da si kralj sveta je to, da lahko svoje kraljestvo in krono podaris vsem ostalim. Ko majhen kralj podari svojo dezelo, mu ne ostane nic. Ko velik kralj vse kar ima deli z vsem kar zivi, ne izgubi nicesar. Se vec, ravno radodarnost je izvor njegovega bogatstva.”

V tisini sva prehodila se nekaj casa, predno se je ustavil in z roko pokazal v hrib: “Tule te bom zapustil. Vidis tamle gor, visoko v hribu? Moje krave so. Moram jih praviti domov. Lepo je bilo hoditi s tabo. Sedaj sva prijatelja, morda se se kdaj srecava.”

Nobenh besed nisem uspel izoblikovati v odgovor. Stric je obe moji roki vzel v svoji topli dlani. Nezno me je gledal v oci in spregovoril:

“Ozri se okoli sebe. Poglej vse te gore, doline in reke… Poglej to modro nebo in oblake… Poglej ta svet, naj bo okrogel ali kvadraten, in vse kar na njem zivi… To je tvoj svet. Bodi mu dober kralj.”

Nekaj casa sva tako stala. Nato je z nasmeskom spustil moji roki, se brez besed obrnil in zacel vzpenjati v hrib. Stal sem na mestu in gledal za njim. Nenadoma me je prevzelo spoznanje, v vsej svoji intenzivnosti - star stric je bil resnicno kralj sveta.

Nisem se premaknil vse dokler se njegova oblika ni izgubila med grmovjem. Ozrl sem se naprej po cesti. Odprl se je pogled na Tsar Tsar in na sosednji samostan Penji z vasjo, ki lezi na drugi strani reke. Do tja je bila vsaj se dobra ura hoje. V sredini med obema vasema se je kazalo rdece procelje templja kralja Gesarja. Spomnil sem se na prijatelje, ki me tam cakajo - na Tashija z ocetom in necaki, na mamo Khadro z mozem in hcerkami - ter bogatejsi za cel svet s hitrimi koraki pohitel k njim. V mislih sem si prepeval:

“To zemljo okraseno z oceani, travniki, gozdovi, mestmi in vasmi,
Z gorami, petimi kontinenti, soncem in luno,
Spoznam za cisto dezelo kraljev in kraljic.
Naj vsi uzivajo ta popolni svet!”