Zvezda
Drobne pikice trepetajo v noci. Srebrne, rumene, rdece in tiste nedolocljivih barv. Menda povezane skupaj tvorijo razlicne podobe. A nikoli ni cutila potrebe jih videti na tak nacin. Zgubila bi se lepota in edinstvenost vsake posamezne. Vedno jih je dozivljala le tako. Morda jih nocoj vidi zadnjic. Poletna oblacnost bo kmalu trajno zakrila nebo…
Nenadoma jo je nekaj streslo v roko. Pozabila je ze, da drzi v roki svoj mobilni telefon.
“Vej… Ja, jaz sem… Ja, prosta sem… Ok, pridem…”
Vstala je z robnika na vogalu ulice in si pogladila obleko. S pogledom je med mimoidocimi vozili iskala majhmo rdeco lucko, ki sveti v kabini nezasedenih taksijev - “For hire”.
Vozniku je povedala naslov. Poveznil je tablico z rdecim svetlecim napisom nad taksimetrom. Matricni tiskalnik v metru je zacel rozljati, medtem ko je prijazen posnet zenski glas pozdravil: “Welcome to my taxi!” Startnina pet juanov.
Ali je njeno delo res kaj drugacno od njegovega? Sprejeti popolnega tujca v svoj prostor; mu pustiti, da se usede na tvoje sedeze z belimi prevlekami. Brez vprasanj, brez lastne volje ga odpeljati kamorkoli si zeli.
Nasmehnila se je ob misli, da je taksistka, ki svoje stranke popelje v nocno nebo, med zvezde v dezelo, po kateri vsi tako hrepenijo; v dezelo, ki jo je tako tezko najti med asfaltnimi cestami, izlozbami trgovin in visokimi neboticniki. Zazdelo se ji je, da je njen poklic, njeno poslanstvo na tem svetu nekaj posebnega, najbolj plemenitega kar lahko obstaja.
Le sem in tja je bil na ulici kaksen clovek. Star moz v modri obleki je pocasi capljal po plocniku, s slamnatim klobukom na glavi. Avto je svignil mimo njega. Le za trenutek ga je vidila. Morda nima doma, morda nima nikogar…
Spomnila se je na starega strica, pri katerem ima najeto sobo. Ne govori veliko, vecino casa obraca velik molilni mlincek in mrmlja mantre. Ni mozno, da ne ve kaj ponoci pocne. A nikoli je ne pogleda drugace, kot z najbolj cistimi ocmi, brez vsake sledi vrednotenja ali ocitkov. Le zakaj sebe ne mores videti tako, kot te vidijo drugi?
Kaksno je srce, da se v njem lahko prelivajo in prepletajo tako razlicni, nasprotujoci si obcutki - plemenitosti, svetosti, ponizanosti, umazanosti in sramu?
A cesa naj jo bo sploh sram? Popolnoma iskrena je v vsem kar pocne. Nicesar ne igra. Ne svoje neznosti, ne uzitka, ne ljubezni.
Kako naravno ji je bilo zaceti s tem. Kot da bi bila v umu in telesu ustvarjena le za to. V mesto je prisla s folklorno skupino. Za tri mesece. Luci, mnozica ljudi, razseznosti mesta so jo prevzele. Nihce je ni mogel spraviti nazaj. In nikoli ni cutila domotozja. Njene edine resnicne prijateljice in druzina - zvezde na nebu - so prisle sem z njo. Mati ni znala nikomur odreci svoje ljubezni. Na koncu je ostala sama s kopico otrok - niti dva nista imela istega oceta. Od vseh ljudi od doma vcasih pogresa edino njo. Umrla je od navadne gripe.
Skozi odprto okno je pihal svez zrak in ji frfotal lase. Kar je podnevi naporno, voznja po zabasanih in razbeljenih ulicah mesta, je ponoci tako enostavno in prijetno.
Bila bi dobra mati in zena. A kako narediti prehod? Med tem in onim bregom je nepremostljiva reka. Nima je smisla niti poiskusiti preckati. Trpljenje in bolecina sta tako ali tako tudi na oni strani. Imeti nekaj zase, imeti varnost, imeti ljubezen. Morda je vse to le ena velika sebicnost, od vsega zacetka obsojena na neuspeh. Ali clovek res potrebuje kaj vec, kot le svobodo, svobodo onkraj smrti zelja, smrti tega malega cloveka in njegovih ozkih vrednot. Brez pricakovanj ni razocaranja. Brez tega, da karkoli imas ni izgube. Brez prihodnosti ni skrbi.
Dan po smrti mame je v samostan nesla budisticne tekste, kot daritev za posmrtne obrede. Leta in leta so lezali v najbolj temnem in neuporabnem kotu hise. Nihce se ne spomni od kod so prisli, nihce jih ni nikoli odprl. Podolgovati listi potiskanega papirja so bili zaviti v umazano preparelo blago. Eden se je raztresel vse naokoli. Morda je bil star vec stoletij, nekaj sto strani besedila napisanega na roko. Ko je raztresene liste spravljala na kup, ji je na enem zastal pogled:
“Ob smrti itak izgubis vse.
Zakaj ze sedaj, ko si se ziv,
ne razdas vsega kar imas?”
Ta misel se ji je za vedno naselila v srce - kako umreti, dokler se zivis? Zakaj cakati do trenutka smrti, da izpustis vse svoje neizpolnjene zelje, nedokoncane projekte, upanja in strahove… Kaksno je zivljenje onkraj taksne smrti? Nikoli je ni nehalo zanimati, nikoli je ni nehalo privlaciti.
Vonj na zaru pecenega mesa… Zvecer pridejo kuharji na ulice s svojimi premicnimi stojnicami. Peceno meso, klobasice, krompir, gobe… Taksen je okus nocnih ulic.
Choden jo bo nocoj zaman klical pod njenim oknom. Tako sta si podobna. S svojimi sedemnajstimi leti je prisel v to veliko mesto in se prepustil zivljenju. Nicesar ni obdrzal zase, nicesar ni spravil na varno. Morda bo jutri prosta in bo prisel k njej. Zacutila je, da se potaplja v njegov topel objem. Kako lepo je biti delezen ljubezni…
Taksi se je ustavil. Matricni tiskalnik v metru je spet rozljal. Prijazen zenski glas se je zahvaljeval za voznjo. Dvaindvajset juanov.
V stavbi ni bilo dvigala. Tudi luc ni delala na stopniscu. A ni bila potrebna, na vsakem nadstropju stopnjisca je bilo okno skozi katerega je prislo ravno dovolj svetlobe. V poletni noci so bila okna odprta.
Peto nadstropje; prispela je. Ustavila se je pred vrati.
Pogled ji je zaneslo skozi odprto okno, v daljavo, v nebo; med zvezde, trepetajoce in mirne, srebrne, rumene, rdece in tiste nedolocljivih barv… S svojo tisino so jo pomirile. Vse je v redu. Zvezda sveti za vse.
Potrkala je. Izza vrat so se zaslisali koraki.
—
