Kratek film ima tri dele. Skalnata pobocje, reka in molilne zastavice razpete nad njo ob razluknjani cesti, ki pelje od glavne ceste mimo Shechen samostana v Tsar Tsar.

Ob tej cesti lezi vas ob Shechen samostanu. Skoraj vsak kraj v Tibetu ima dva dela: vas v kateri zivijo navadni ljudje in samostan s templji in hisami, v katerih zivijo menihi. Gre za nekaksno simbiozo. Samostan potrebuje laicne ljudi, da priskrbijo hrano, opravljajo gradbena in vzdrzevalna dela ter skrbijo za podmladek v samostanu. Laicni ljudje potrebujejo menihe za nasvete za vsakodnevno zivljenje in duhovno pomoc v tezkih situacijah, kot sta bolezen ali smrt. Kadarkoli se ljudje znajdejo pred kaksno odlocitvijo, ki je lahko tudi zelo banalne narave - npr. kupiti nov motor ali ne - pridejo za nasvet vprasat mojstre v samostan. Lama naredi divinacijo in jim svetuje kako se odlociti ali kaj narediti za premostitev ovir, ki lezijo na poti do zeljenega cilja.

V primeru bolezni ljudje vedno pridejo vprasat lamo za nasvet. Od njega dobijo seznam stvari in obredov, ki jih je treba narediti in posvetiti za dobrobit bolnika, npr. izobesanje molilnih zastavic, odkup in osvoboditev jakov, ki so predvideni za usmrtitev, recitacijo budisticnih tekstov, manter… Laicni ljudje so ponavadi nepismeni, recitacije tekstov in izvajanje obredov presegajo njihove sposobnosti, zato najamejo menihe, da to opravijo v njihovem imenu.

Ob smrti poklicejo k umrlemu najvisjega prisotnega mojstra iz samostana, ki naredi phovo, posebno prakso, s katero usmeri zavest, ki je ravnokar zapustila clovesko telo, proti dobrim oblikam rojstva, v ponovno clovesko rojstvo ali ciste dezele. Potem naslednjih 49 dni menihi za umrlega delajo obrede, ce ne vsak dan pa vsaj enkrat na teden. Tibetanci vzamejo smrt zelo resno in posmrtni usodi ljubljene osebe namenijo veliko skrbi.

Zadnji del filma prikazuje glavni tempelj Shechen samostana in hise okoli njega. V teh hisah zivijo menihi, vcasih z njimi zivijo neposveceni sorodniki, ki jim pomagajo vzdrzevati gospodinjstvo. Na celotnem obmocju samostana za vse veljajo osnovna meniska pravila obnasanja: brez ubijanja, kraje, spolne aktivnosti, lazi in uzivanja alkohola, drog in cigaret. Za red skrbijo posebni menihi, varnostniki, ki imajo moc kaznovati ali izgnati neposlusne menihe. V preteklosti so bila pravila za zivljenje v samostanu veliko strozja - zenske niso smele na ozemlje samostana, kaj sele, da bi v njem zivele, menihi niso smeli imeti koles, motorjev, telezivije… A oblastem se je zdel taksen strog red nazadnjaski in danes so vse te stvari dovoljene.

Menihi morajo sami skrbeti zase, za hrano, obleko, zdravnika in ostalo. Od samostana ne dobijo nic, le skromne daritve med obredi. Zato so za svoje prezivetje odvisni od sorodnikov. Vcasih se druzbeni ureditvi v Tibetu ocita izkoriscevalnost menihov do laicnih prebivalcev. A menihom pomagajo le njihovi sorodniki, ki so ponavadi veseli in ponosni na to, da je njihov otrok menih v uglednem samostanu. Ce so sorodniki revni ali se ne strinjajo s tem, da je otrok odsel v samostan, se morajo menihi in nune znajti po svoje, beraciti ali zasluziti denar. Od drugih ljudi ne morejo na silo vzeti nicesar.

Morda te posnetki izgledajo zelo pusti, nikjer nobenih ljudi. In vcasih je res tako, ceste so prazne in zapuscene, se posebaj v zimskih mesecih. Poleti in ob praznikih je veliko bolj zivahno.

Film je v Windows Media formatu, dolg slabi dve minuti, velikost 4 Mb.