Prvo potovanje v aprilu je že zasedeno. V juliju bomo v gorovja vzhodnega Tibeta odpotovali od 9. do 29. julija 2008. Več o potovanju si lahko preberete tu. Zbiramo prijave.

Doživite Tibet na drugačen način.Pridružite se nam na popotovanju med visokogorska prostranstva vzhodnega Tibeta, kjer bomo obiskali Šečen dobrodelno šolo za sirote, živeli skupaj z menihi v samostanih, raziskovali skrite svete kraje in obiskali jogije, ki že desetletja meditirajo v osami.

Termina: od 27. aprila do 17. maja 2008 in od 9. do 29. julija 2008. Prostih je še nekaj mest v juliju.

Vrijeme provedeno s ovim ljudima i na ovom mjestu toliko mi je dragocijeno mozda najvise zato jer mi je produbilo svjesnost o svim posjedujucim dobrotama i blagoslovima koje sam do sada uzimala zdravo za gotovo. Rijeci toplina, sitost i udobnost tek ovdje dobivaju svoje pravo znacenje.

Igrom slucaja ostali smo zaglavljeni u mjestu Tsar Tsar. Prijevoz do Dzogchena nismo nikako mogli dobiti sto je na pocetku u meni pruzrocilo osjecaje nervoze i straha. Daljni slijed događaja bio je toliko nevjerojatan i cudesan da me kroz svaki dio tijela preplavljuju divni osjecaji kada se svega sjetim.

S dva kamiona napunjena hranom, odjecom, rastavljenim krevetima i peci za grijanje djecjih soba uputili smo se iz Karze prema Dzoghenu. Put je trajao duze nego obicno zbog snijega i zastoja na cesti. Nesrece, naime, ovdje nisu rijetka pojava.

O vocu i desertu ova djeca za sada jos mogu samo sanjati. Koliko je ovdje za hranu svaki mjesec potroseno za 43 djece, toliko mjesecno potrosi jedna prosjecna slovenska obitelj…

U toplom autu i uz raspjevane Tibetance, voznja je bila vise nego ugodna. Par puta smo stali kako bi poslikali velicanstvenu prirodu te drage, uporne i hvale vrijedne tibetanske hodocasnike koji moleci rad prostracije do Lhase- njihov put, rekli su, trajat ce jednu godinu…

Napokon smo stigli do tzv. toplica. Voda u bazencicima potpuno je prljava, stoji tik uz cestu te svima stoji na uporabu. Na dostup je također tekuca topla voda kojom su nasa djeca punila lavore i prala kosu, lice i ruke. Citavo su vrijeme pri pranju pomagali jedni drugima.

Gangshar Rinpoche je ljeti 2004 god. zapoceo rad na dobrotvornom projektu Sechen skola za sirocad. Matjaz Trontelj je njegovu ideju nastavio razvijati pocetkom 2005 god., kako u Tibetu i Kini, tako u Sloveniji. Dvije osnovne i jedna srednja skola te otprilike 200 ljudi u Sloveniji te vise od 1000 ljudi u Kini na razlicite nacine pomoglo je izgradnji navedene skole.

U busu je bilo nevjerojatno hladno, hladno do boli. Put su nam osvjetljavali mjesec i tisuce zvijezda koje se ovdje tako jasno vide da imas osjecaj kao da ih mozes dotaknuti. Cesta je, kao i obicno, bila stravicna i bez zastitnih ograda. Godine 2004 kamion sa 50 ljudi pao je niz liticu, tako da je vlada poostrila pravila i prijevozna sredstva od tada ne mogu biti toliko krcata ljudima. Zato je nas prepun bus krenuo tako rano na put- nocu nema kontrole i policije jer tada, naime, spavaju…

Oba tibetanska grada zaista su u strasnom stanju. Vrlo je prasno i prljavo. Polovica stanovnika su Kinezi. Dok je Matjaz vrlo prilagodljiv, meni je jos uvijek tesko kad idemo nekud jesti. Svjesna da nisam kod kuce ili na nekom putovanju po modernim europskim metropoloma, moji se kriteriji oko higijene polako gube. Na svakom koraku nailazimo na divne, skromne i ljubazne Tibetance koji mi iznudjuju smjesak na lice i cine ovaj put laksim. Dvije nasmijane Tibetanke su nam jucer prisle i rekle da bi htjele biti moje prijateljice. Polovicu dana pomagale su nam oko poslova koje smo morali obaviti. Pozvale su nas u svoj dom na hranu i caj te danas s njima idemo u Karze samostan.

” Bas me zanima sto ce dalje biti”, pomislila sam u trenutku kad sam sjela u autobus. Termometar je tog jutra pokazivao 28 stupnjeva. Bus je bio u vrlo dobrom stanju, s klimom i poluispravnim TVom. Na izlazu iz autobusnog kolodvora stajala je tabla s kineskim i engleskim natpisom:

1. Vozac ne smije biti pijan
2. Vozac mora biti u dobrom stanju
3. Vozac mora imati vozacku dozvolu
4. Kocnice moraju raditi
5. Volan treba biti u ispravnom stanju

Ubzo nakon sto je nas »»

Dragi prijatelji,

posljednji vam se put javljam iz Chengdua. Sutra, naime, autobusom odlazimo u Kangding (tib.: Dartsedo) a potom u Ganzi (tib.: Karze). Za dva cemo dana biti na nasem odredistu, selu Shechen.

Prije par dana je iz Tibeta u Chengdu stigao ustanovitelj skole za sirocad- Gangshar Rinpoche. Moram priznati da sam bila malo nervozna prije naseg susreta. On je, naime, prvi budisticki ucitelj i monah s kojim sam osobno imala kontakt. Chengdu je, inace, prepun tibetanskih monaha, tako da me »»

Vse tisto, kar je veljalo za Hong Kong, v Chengduju nima pomena. Ceprav imata oba mesta priblizno enako stevilo prebivalcev, se mi zdi, da v HK obstajajo red in natancna navodila ter pravila, ki se jih strogo sledi, v Chengduju pa se mi je na prvi pogled zdelo, da na razlicnim podrocjih vlada kaos. V HK so s podzemno zeleznico, avtobusi in tramvaji zelo ucinkovito uredili promet, ki poteka hitro in brez cakanja. V Chengduju pa je veliko ljudi na kolesih in motorjih na elektricni pogon ter avtomobilih, ki brez kaksnega reda prehitevajo en drugega tako, da v busu ali taksiju lahko samo molis, da bos ziv prisel na cilj…

Ako ste jedni od onih koji su zaljubljeni u energican New York City, onda vam definitivno preporucujem HK. Iako se radujem cistoci zraka i planinama Tibeta, ta svjetska metropola je, meni osobno, najzanimljiviji grad u kojem sam do sada bila. Tri, po meni, najbitnije znacajke HK su. 1. Gotovo svi znaju vrlo dobro engleski tako da sa snalazenjem i komunikacijom ne mozete imati problema, 2. Ljudi su super ljubazni, 3. Hrana je…hm…jednom rijecju- ocajna!

Minilo je ze skoraj eno leto odkar sem se vrnil iz Tibeta in Kitajske. Sprva sem nameraval tja ponovno oditi ze veliko prej, a so dogodki in delo zahtevali svoj cas, tako da se je odhod v poletni Tibet zavlekel v potovanje v mrzlo zimo. V tem casu je bila tudi nasa sola dokoncana, vsaj najnujnese za zacetek. Tokrat je se nekaj drugace - na pot se ne odpravljam sam, ampak v spremstvu zarocenke Ivone. Zato bodo najina pisanja bolj »»

V sredo, 19. aprila ob 18h v Slovenskem etnografskem muzeju, Metelkova 2,

vas vabimo na drugi del iz serije predavanj “Sprehod v Tibet”:

PASTIRJI IN SVETNIKI - Duhovnost v vsakodnevnem zivljenju Tibetancev

Teme predavanja bodo:
- Pogled na zivljenje s perspektive tibetanskega budizma
- Zivljenje v samostanih
- Stanje verske svobode v Tibetu
- Mladi in verska tradicija
- Pomen N.S. Dalaj Lame za Tibetance v Tibetu
- Prodiranje tibetanskega budizma na Kitajsko

Predavanje bo spremljala multimedijska predstavitev. Vstopnina: prostovoljni prispevek.

10., 19. in 24. April 2006, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana

Vabim vas na sprehod v vzhodno tibetansko pokrajino Kham, rojstni kraj znamenitega Kralja Gesarja in dezelo srditih Khampa bojevnikov, ki so se tako strastno kot z zunanjimi sovrazniki, bojevali tudi proti notranjim sovraznikom cloveskega srca. V tisocih letih tega boja so tibetanski pastirji, ucenjaki in jogiji spet in spet dokazali, da nobena sila ne more zmagati nad temeljno dobroto cloveskega duha. Danes ljudje Khama zivijo na sticiscu starodavnosti in »»

Naredil sem nov blog za vsakdanje teme:

List z moje mize

Izsla je knjiga Kralj sveta - sprehod po zimskem Tibetu z zgodbo o kralju sveta in bogatim slikovnim gradivom. Odpri knjigo

Luna je bila skoraj polna. Sijala je skozi zaplate v gruci oblakov, ki so se na vsej sirini neba zbrali ravno med menoj in njo. Na visokih planotah so oblaki nizko nad tlemi; lunin sij in mimohod oblakov je ustvarjal naravne zaromete, ki so preletavali morje his pod menoj.

Konec julija in zacetek avgusta smo nekaj tednov porabili za iskanje otrok, ki bodo naslednje leto sli v Shechen dobrodelno solo za sirote. V stirih okrajih - Dzogchen, Axu (Tsar Tsar), Guzigom in Serxu - smo jih zbrali 32. Njihove zgodbe so nazorna ilustracija zivljenja ljudi v teh krajih.

Iz prtljaznika sem izkopal obleke, ki jih nisem videl od konca zime - jakno, rumen plasticni brezrokavnik, termo nogavice in gorske cevlje. Menih Leden je bil ze oblecen. Za pas si je zataknil pol metra dolg noz, meni je dal krajsega.

Ze nekaj casa nameravam napisati nekaj o Tibetu in Kitajski, pa ne najdem prave inspiracije, niti obcutki se ne uspejo izoblikovati v konkretne misli in besede. Namesto tega se sladoledi pridno en za drugim topijo v mojih ustih in rezervni kilogrami nabirajo okoli pasu. A morda bo danes - na 70-ti rojstni dan Njegove svetosti Dalaj Lame - drugace. Ce ne drugega je vredno vsaj poiskusiti.

Njegovega rojstnega dneva tu ne smemo praznovati; njegova slika »»

Ob desetih dopoldne sem ob cesti cakal na kaksen prazen taksi. Bilo je vroce in soparno. Kupil sem si kapo, a ze spet sem jo pozabil v stanovanju. Nisem imel casa se vrniti po njo, ze tako sem zamujal. Ni trajalo dolgo, da sem dobil taksi. Zaradi neznanja kitajscine sem povsem odvisen od listkov papirja, na katerih imam v kitajscini zapisane naslove. Nasel sem pravega, ga pokazal vozniku in ze sva bila na poti. Kitajski taksisti vozijo bolj divje kot »»

Bilo je zgodaj popoldne. Pocasi sem se spravljal na delo, ko je v hotelski sobi zazvonil telefon. Uh, ze spet bom moral trenirati kitajscino. Ponavadi rinpocheja klicejo njegovi kitajski studenti.

“Vej…”, kot se rece halo po kitajsko. Z druge strani se je slisalo: “Vej, cho su re?”, v tibetanscini, kar pomeni: “Halo, kdo si?” Le na nasem tibetanskem koncu so ljudje tako neolikani, da vpijejo “Kdo si!?” ne, da se kakorkoli predstavijo.

“Kdo si pa ti?”, sem ponovil.

“Tashi Wunja!”

Nekaj casa sem rabil, »»

“Zivjo! Od kje si”, me je vprasala mlada tibetanka. Sedela je na robniku pred zaprto trgovino, z moderno postrizenimi krajsimi lasmi, oblecena v hlace in rekelc temne barve. “Jaz sem iz Shechena.”, sem odvrnil: “Od kje si pa ti?”

“Moj rojstni kraj je Dege.”,je odgovorila, medtem, ko se je ukvarjala s svojim mobilnim telefonom. “Ime mi je Karma.” Karma v tibetanscini pomeni zvezda.

“Ali imas punco?”, me je vprasala. “Nimam.” Pogled je z majhnega ekrana preselila name. “Oh, jaz tudi nimam fanta. »»

Po mesecu in pol filmskih podvigov je tule prvo porocilo. Najprej sem moral zamenjati pomocnika. Kunshab ni bil prevec zainteresiran za to delo. V teh casih je skoraj nemogoce najti Tibetanca, ki bi bil pripravljen kaj narediti brez placila. Ne samo to, tezko je najti Tibetanca, ki bi bil pripravljen kaj narediti za razumen denar. Za to so krive gosenice. Ampak o tem v kaksnem od naslednjih pisem. V glavnem, ostal sem brez stalnega pomocnika in v vsakem kraju, ki »»

Kljub temu, da sem med losarjem presnel ribe, sem dobil filmsko sluzbo - izdelavo filma o zivljenju nomadskih otrok. Najprej sem moral v Ganze po prazne video kasete, ki so nam jih poslali s Kitajske, tu se jih ne dobi. S tem se je delo lahko zacelo. Prva postaja je Dege, od kjer vam sedaj pisem in kjer sem bil ze poleti. Iz poti je nastal pravi druzinski izlet. Z menoj so mama Khadro, sestra Kunsang Drolma in njen fant »»

Po slabem mesecu zimske osame se je koncno domov vrnil oce in z veseljem sem za dva tedna odsel na pocitnice v Tsar Tsar in zatem za nekaj dni v najblizje malo vecje mesto Ganze. Vesel sem bil civilizacije in znal ceniti vsako stvar, ki jo nudi: glasno nabijanje glasbe v karaoke disco klubu zraven hotela, kabelsko televizijo, Nescafe, cokolado, email, toplice in ostalo.

In potem sem se spet vrnil v divjino, v Shechen. Ceprav bi sel raje v Tsar Tsar. »»

Zadnji dve zimi v Ljubljani sem prezivel v hisi z zelo slabim ogrevanjem. V kuhinji ga sploh ni bilo, v zgornji etazi pa sem imel termo akumulacijsko pec s pokvarjenim pihanjem in en elektricen radiator. Velikokrat se je med govorjenjem kadilo iz ust in kadar so me podhlajeni obiskovalci vprasali, kako lahko zivim v taksnem mrazu sem na pol v sali odgovoril, da se pripravljam za pot v Tibet.

Sedaj mi je ta trening koncno prisel prav. Zima tu v Khamu »»

Tu nic ne gre po planu oziroma tako hitro kot si zelis. Iz Kandinga sem sel z avtobusom v mesto Ganze, od koder je le se nekaj ur voznje do Shechen samostana. Na tej relaciji ni javnega prevoza, ce hoces tja moras ustopati kamijon ali pa najeti avto, kar je zelo zelo drago. Tovornjaki ne vozijo tja vsak dan in tako sem dobil se en dan pocitnic v Ganze-ju. Tudi za jutri ni tovornjaka - tistega, ki ponavadi vozi na »»

…v Tibet!

Saj niste mislili, da bom tako zlahka odsel stran? Brez, da bi obiskal se tri cetrtine preostalega Tibeta? Brez, da bi sprobal tibetansko zimo? Brez, da bi se malo izboljsal mojo tibetanscino? Brez, da bi skupaj doziveli se kaksno dogodivscino?

Srce mi tega enostavno ne bi dopustilo in zato sem sel v Hong Kong le po novo vizo, ker mi je prejsnja potekla. Brez tezav sem jo dobil - malo daljso kot prej - in se po eni noci v »»

Po petih mesecih prostracijskih in mandalskih retreatov sem imel sedaj 6 dni prevoznega retreata, v katerem sem naredil ne vem koliko tisoc kilometrov Najprej iz Tsar Tsar-ja do najblizjega vecjega mesta Ganze. Cesta je bolj slaba in ni nobenega javnega prevoza, razen kamijonov, ki obcasno vozijo na tej relaciji. Nekaj ljudi se nabase v kabino, ostali pa sedijo zadaj na svezem zraku in uzivajo v cudovitem razgledu in trenutnih vremenskih pojavih kot so leden mraz, dez in sneg. Enkrat ali »»

Minilo je malo vec casa, kot sem predvidel v prejsnem mailu, od kar sem se nazadnje oglasil. Ce se se spomnite, sem nameraval z Gyaltsab Rinpochejem iz Shechen samostana, kjer sem nekaj casa bil, v Lhaso. Vendar si je Rinpoche premislil in me namesto v Lhaso poslal v goro nad samostanom v meditacijski umik (retreat). Posodil mi je svojo retreat hisko in jamo, v kateri se je v pred-prejsni inkarnaciji razblinil v mavrico.

Tam sem delal mandale. Kaj je to? »»

Ze nekaj dni sem v mestu Derge (kit. Dege), enem od vecjih krajev v okolici. Dostopnost interneta in prostega casa bom izkoristil, da vam se kaj napisem.

Derge je kulturni center Khama in tudi sirsega Tibeta, znan predvsem po templju kjer ze nekaj stoletij z iz lesa izrezljanimi ploscami na roke tiskajo celotno zbirko budovih naukov in drugih budisticnih knjig. Mesto lezi v ozki soteski v kitajski provinci Sichuan tik ob meji s Tibetansko avtonomno pokrajino. Na obeh bregovih reke »»

Kar nekaj mesecev se nisem oglasil in v tem casu se je zgodilo toliko stvari, da jih ne bom niti poiskusil vseh napisati. Skakanje iz enega kraja v drugega se je spremenilo v zivljenje z ljudmi, v njihovem okolju in njihovem ritmu.

V zacetku maja sem s kitajskima prijateljema iz Shanghaja obiskal Ashu, rojstni kraj znamenitega tibetanskega kralja-bojevnika Gesarja, ki je v 11.stoletju na obmocju sedanjega Khama in Amda vzpostavil kraljestvo, ki je obstalo vse do leta 1959. Ashu je »»

Skoraj vsi kraji v Tibetu imajo dva imena - tibetanskega in kitajskega. Mesto Dartsedo je bilo po zmagi ljudske osvobodilne armade nad Khampa gverilskimi uporniki preimenovano v Kanding, kar v kitajscini pomeni zmaga nad Khamom. Ze zaradi imena mi ta kraj ni bil simpaticen in si ga nisem zares zelel obiskati. To mesto je upravno sredisce regije in kraj kjer sta bila leta 2002 priprta in na smrt obsojena L.D. in T.D. Rinpoce. Zaradi tega se mi je zdelo primerno, »»

Beli zerjav,
posodi mi svoja krila;
ne bom odletel dalec,
iz Lithanga se bom vrnil.

To je bila zadnja pesem 6. Dalaj Lame, ki jo je napisal tik predno je mlad v skrivnostnih okoliscinah umrl. Bil je edini Dalaj Lama, ki ni bil menih, rad je veseljacil, pisal ljubezenske pesmi in preganjal lepa dekleta po Lhasi. Sedmi Dalaj Lama se je cez nekaj casa res rodil v Litangu, majhnem pastirskem kraju na robu travnatega prostranstva v Khamu.

Sem sem prispel po dveh dneh »»

Zaenkrat se je bilo zelo prijetno voziti naokoli po Kitajski - ceste so dobre, avtobusi udobni in pokrajina tako lepa, da ti ne pusti spati. Tudi pot od Lijanga do Zhongdiena, prvega tibetanskega mesta na moji poti je bila taksna. Najprej ozke doline, visoki vrhovi in borovci, potem pa visok prelaz in kot da bi nekdo narisal crto se pokrajina spremeni in si ze na tibetanski planoti. Ob cesti in v daljavi se vidijo vasice s tipicnimi tibetanskimi hisami in »»

V Kunmingu, kamor sem prispel z vlakom iz Guangzhouja, sem sel takoj z avtobusom naprej v Dali, majhno mesto v Yunanu, kjer zivijo pretezno pripadniki Naxi ljudstva, ki se steje za eno izmed kitajskih manjsin, tako kot tibetanci. Ljudje so po izgledu nekje vmes med hani in tibetanci, imajo svojo znacilno kulturo in tudi arhitekturo, ki je v nekaterih predelih se dobro ohranjena. Kaj vec o njih pa zal ne vem povedati.

Dali je prijetno mesto za sprostitev, guest housi so »»

Naslednji dan, 14. aprila, sem brez problema sel cez mejo v Ljudsko Republiko Kitajsko in v dveh urah prisel v Guanzhoun, glavno mesto juzne kitajske province Guandong. Guanzhou je razvito industrijsko mesto z 6 ali celo vec milijoni prebivalcev, zato je bil moj nacrt, da naslednje jutro s prvim vlakom odpotujem v Kunming v Yunanu.

Glavna zelezniska postaja v Guanzhou-u je druga najbolj prometna v Kitajski (takoj za Pekingom) in ze na prvi pogled oziroma duh ne izgleda najbolj cedno, »»

Danes so se koncno koncali vikend in prazniki (menda so praznovali veliko noc, ceprav izgleda, da tule praznujejo edino shoping) in sem lahko sel zjutraj urejat vizo za Kitajsko. Pustil sem potni list v agenciji, ki ureja te stvari in se sel potepat.

Najprej sem na obali srecal enega Filipinca, pogovor z njim je bil prijeten, tudi on je na dopustu v Hong Kongu s svojo hcerko in 75-letno mamo. Pogovarjala sva se malo o obicajnih popotniskih temah - od kje »»

Tokrat vlak ni imel zamude in brez hitenja sem ujel letalo za Dhako, glavno mesto Bangladesha, ki je od Kalkute oddaljeno le slabe pol ure po zraku. Dhaka izgleda nekako tako kot Indija. Ljudje so podobni Bengalcem, na cestah so isti avtomobili, tovornjaki in rikse. V letalsko karto je bila vkljucena zastonj soba v hotelu s hrano. Iz hotela v mesto se ni dalo (ker sem bil tranzitni potnik brez vize), si pa tega niti nisem prevec zelel. V sobi »»

Pot je sla nekako tako, kot sem v prejsnem mailu napisal, le z rahlimi zamudami, kar v Indiji ni cisto nic posebnega. Avtobus se je sredi noci pokvaril in do jutra smo cakali, da so se odprle delavnice, kjer so popravili poceno cev za dotok goriva. Tam ni AMZSja ali kaj podobnega, ce se kaj pokvari, je naloga soferja in sprevodnika, da popravita. Potniki pa lahko cakajo ali pa jih mine potrpljenje in gredo naprej kako drugace. Namesto ob 6h »»

Danes popoldne odhajam iz Dharamsale. Do Delhija je 12ur nocnega avtobusa, kar enkrat, ko se navadis na indijske razdalje, niti ni tako dalec. V Delhiju ne bom dolgo - dobiti moram karto za vlak proti Kalkuti (vlaki so v Indiji ponavadi kar zasedeni) in upam, da se bom srecal z Lamo Gyalstenom (oktobra je bil v Sloveniji), ki je tudi nekaj dni v Delhiju. Na poti do Kalkute se bom za nekaj dni ustavil v Sikkimu in tam obiskal Tino. »»

Vceraj je imela nasa slovenska skupina kratek sprejem pri Njegovi svetosti Dalaj Lami. Bilo nas je 10 prirojenih Slovencev in dva naturalizirana - sestrin fant iz Bodhgaye in prijatelj iz Avstrije.

Rezidenca Njegove svetosti lezi ob glavnem templju, na vrhu hriba, 5 minut hoje od centra McLoad Ganja. Celotno obmocje je zaradi varnosti mocno zasciteno, obkrozeno z visoko ograjo in oborozenimi indijskimi policisti in specialnimi agenti. Ogrado obkroza kora - krozna pot po kateri hodijo ljudje v smeri urinega kazalca »»

Drage prijateljice in prijatelji,

ponudil sem vam novice s poti, sedaj pa jih moram zares napisati :)

Na zacetku pa bi rad povedal nekaj o ozadju moje poti. V zadnjih nekaj letih sem bil vecino casa v Avstriji in Sloveniji, sedaj pa sem zacutil potrebo, da spet za malo daljse obdobje odpotujem v Indijo, na ucenja N.S. Dalaj Lame, prakso budizma, predvsem pa zaradi zelje, da bi prvic obiskal Tibet, kjer bom nekje od aprila do junija. V sredini aprila odletim v »»