Drobne pikice trepetajo v noci. Srebrne, rumene, rdece in tiste nedolocljivih barv. Menda povezane skupaj tvorijo razlicne podobe. A nikoli ni cutila potrebe jih videti na tak nacin. Zgubila bi se lepota in edinstvenost vsake posamezne. Vedno jih je dozivljala le tako. Morda jih nocoj vidi zadnjic. Poletna oblacnost bo kmalu trajno zakrila nebo…

Nenadoma jo je nekaj streslo v roko. Pozabila je ze, da drzi v roki svoj mobilni telefon.

“Vej… Ja, jaz sem… Ja, prosta sem… Ok, pridem…”

Vstala je z »»

Prijatelji me veckrat vprasajo: “Ali si se zares srecal s kraljem sveta?” Ta zgodba je pravljica. Spoceli so jo resnicni dogodki in srecanja z resnicno zivecimi ljudmi, a zrastla je v maternici domislije in notranjega navdiha. Toda bogatstvo o katerem pravljica govori je resnicno. Zato je morda ta pot v druzbi pravljicnega kralja sveta bolj resnicna od marsikatere resnicno prehojene poti. Kakorkoli ze, nekoc, v dezeli dalec dalec stran, se je zgodilo tole:

Po nekaj mesecih Shechena sem bil ze »»

En vecer, bila je ze skoraj noc, sem se vracal od zdravilnih kamnov proti hisi. Na pol poti, v razpolozenju zalosti in utrujenosti od nenehnega pehanja za taksno ali drugacno sreco, sem ob poti zagledal droben bel kamencek in se vprasal…

Na hoji okoli zdravilnih kamnov sem srecal veliko lepih Tibetank. A vecinoma so bile pastirice iz hribov, ki so morda prvic srecale nekoga z drugega konca sveta. Eno taksno srecanje je navdihnilo to pesem, ki sem jo originalno napisal v tibetanscini. Tule je slovenski prevod:

En vecer v Shechenu sva se z lamo Jampo pogovarjala o tem, ali so rastline cuteca bitja ali ne. Kasneje sem razmisljal o tem kje je meja med zivim in nezivim, kako se dotakniti zivljenja, ki lezi v vsem kar obstaja.

Tudi ta pesem je nastala v gori. Poleti je dezevno obdobje in septembra pogosto dezuje. Vcasih se vreme spremeni v nekaj minutah, preko vrhov pridrvijo temni oblaki in vlije se dez, toca ali sneg. In tako naglo kot pridejo, cez nekaj minut oddidejo. Vcasih pa se spustijo tezki oblaki, ki ostanejo dneve in nimajo zelje odditi kamorkoli drugam. Takrat je nastala ta molitev:

Septembra in oktobra 2004 sem zivel v gori nad Shechen samostanom. Delal sem prakso daritve mandal (Mandale v gori, Kralj sveta). Zivljenje tam gori je bilo zelo enostavno, za druzbo sem imel le krave, divje kokosi, ptice in pastirice. Cez dan sem bil v jami, ker je bilo poletje sem bil tam notri bos.

Tudi ta pesem je nastala v obdobju bivanja v templju kralja Gesarja in delanja prostracij. Uvid so omogocile tanke lesene stene templja.

O tem, da so prostracije lahko zelo romanticne, prica ta pesem…

Prostratorjeva pesem je nastala junija 2004, nekje na polovici dvo in pol mesecnega obdobja delanja prostracij, budisticne prakse pri kateri se 111.111 polozi telo na tla.

Pesnitev o Momotu in luni ni nastala na Tibetu, ampak v Ljubljani, med pripravami na odhod na pot. Zato sem jo vseeno objavil tu.

Tudi ta je ena od starejsih pesmi, a se mi zdi, da lepo pase sem in bi jo bilo skoda izpustiti.