O zgodbi

Zgodba je nastala ob koncu zime 2004/5, ki sem jo preživel v samostanu Šečen v tibetanski pokrajini Kham, ki leži v goratem zahodnem delu kitajske province Sečuan. V teh krajih na nadmorski višini 4000 metrov ni velikih mest; ljudje živijo kot nomadi v hribih, menihi in nune v samostanih ali trgovci v majhnih vaseh. Življenje je enostavno in surovo - neposredno in nepredelano - tako kot sveže krvavo jakovo meso, ki je ljudem najljubša poslastica.

Šečen in Tsar Tsar sta dva majhna odročna kraja, 25 kilometrov oddaljena drug od drugega. Spomladi leta 2004 sem za nekaj dni prišel tja in ostal leto in pol. Ljudje so me vzeli za svojega in brez plačila z menoj delili vse, kar imajo. Zaradi njihove topline in gostoljubnosti sem lahko ostal v teh sicer pustih in mrzlih krajih.

Večino casa sem preživel z Gangšar Rinpočejem, mladim lamo iz samostana Šečen in njegovo pisano družino: z ocetom, s katerim si deliva strast za gorska dekleta, z veselo in radovedno nepokretno babico, s tremi lepimi sestrami, ki niso dale miru mojemu srcu, in s številnimi drugimi ljudmi, ki so prihajali in odhajali iz naše hiše.

Tudi Losar, tibetansko novo leto sem v februarju 2005 preživel pri njih. Velikokrat pred tem sem slišal, da je praznovanje novega leta v Tibetu zelo živahen čas; ljudje naj bi pospravljali hiše, se umivali in nato dneve in dneve noro zabavali. Pri nas se po zaključki sedemdnevnih obredov, s katerimi se konča staro leto, ni zgodilo prav nič. Vsi so utrujeni čepeli doma in gledali kitajske nadaljevanke na televiziji. Tega, da ni bilo treba pospravljati hiše sem bil vesel in tudi za umivanje pri -20 stopinjah moraš biti že malo premaknjen. A vseeno me je po mesecih zimske samote še ta dodaten dolgčas spravljal v obup.

Odločil sem se, da oddidem na počitnice k prijateljem v Tsar Tsar, majhen kraj oddaljen 25 kilometrov od tam. Ponavadi se da na cesti uštopati motor in tako v slabi uri pripeljati do tja. A v dnevih po novem letu ne gre nihče nikamor, ceste so popolnoma zapuščene. Odločil sem se, da grem peš. Zgodba o kralju sveta opisuje to pot, pokrajino in zimsko praznino, tišino, v kateri se nenadoma zaslišijo vsi tisti glasovi, ki nas vedno obkrožajo, a so ponavadi preglašeni in preslišani: nežno šumenje reke, piš vetra, čivkanje ptic...

In morda se temu pridruži še en glas, tople in nežne besede gotovosti in zaupanja v dobroto lastnega srca, besede, ki dajo vedeti, da smo bogati že s tem, da živimo, besede, ki pomirijo vse skrbi in strahove. To so besede kralja sveta.